Srečen je tisti, ki mu ure sna minejo mirno. Takega mnenja sem bil, že odkar pomnim zase, zakaj moje noči so bile često viharne in moj spanec plitek. Dolgo bedenje bi sicer mojemu študentskemu stažu marsikdo štel v prednost – in drži, da se je kdaj le pokazalo za koristno –, vendar sem v bridkih jutrih venomer hrepenel po čilosti in bistrih, spočitih mislih.

Denarni položaj mi ni dopuščal kave, ki bi mi lajšala jutra, ali zdravil proti nespečnosti, zakaj že en sam narobe zapravljen belič bi me bil lahko stal zanikrne sobe, v kateri sem stanoval, in skopega živeža, ki me je edini držal pri življenju.

Na liceju sem se bil navdušil nad novodobno fiziko in sem trudoma nadaljeval študij v tej smeri na Ljubljanski univerzi. A kaj kmalu se je izkazalo, da sta vsebina in ugled študija na domači grudi vobče nazadovala za onima, ki so ju uživale imenitnejše univerze v Monakovem, Stuttgartu ali Lyonu. Z nekaj sreče in iznajdljivosti sem se uspel dokopati do mesta na ugledni francoski faculté des sciences, s strašno mizerno plačano prakso, ki bi me preživela do konca študija, vendar z obetom na boljšo poklicno pot kdaj pozneje.

Do moje poti v Francijo me je ločevala le peščica sprejemnih izpitov, ki sem jih moral opraviti z odliko. Potemtakem lahko razumete, da sem bil tiste tedne in mesece ves na trnih in sem noči preživel v bledi tresavici, zijaje v razpokani, plesnivi strop svoje stanice, ki je bila spalnica, študijska soba in obedovalnica obenem, in kadar mi je bila dana noč, ko sem le mogel zapreti oči, sem se kriče prebujal iz nočnih mor, ki so se me ob vsaki taki priliki polotile. Tako sem bil duševno razrvan in izmučen, da sem obiskal svojega prijatelja iz licejskih let, ki se je vrgel v študij medicine. On mi je preko svojih poznanstev priskrbel lek, ki je obljubljal globok in miren spanec, kar me je kajpak takoj pritegnilo in sem se odločil še isti večer, da ga bom preizkusil in prvič po dolgem času našel nekaj poštenega počitka.

***

Sveča, ki je metala šibko svetlobo na mojo razbrazdano leseno mizico, je dogorevala. Popisal sem še zadnji list papirja z izračuni in s tresočo roko položil pero na rob mize, zadovoljen z delom. Rahlo sem pihnil v list, da bi se črnilo posušilo.

Zadrgetal sem in posvetilo se mi je, da je v sobi pravzaprav strašno mrzlo in da sem bil med delom pozabil na ogrevanje, zato sem vstal s stola, da je zaječal, in odšel na drugo stran sobe, kjer je sameval plinski ogrevalnik. Bil je to že pošteno znošen in mestoma zarjavel stroj, ki sem ga bil nekoč, ko sem imel nekaj odvečnih dinarjev v žepu, iztržil na bolšjem sejmu. Da sem ga lahko polnil s plinom, sem se imel zahvaliti bratiču, ki je bil prevoznik v Trstu, in kadar je prišel z nekaj blaga v Ljubljano, kar je bilo sicer poredko, mi je v zameno za pomoč pri raztovarjanju in pisarniških poslih poklonil jeklenko, ki me je ob skopi uporabi zdržala slab mesec.

Iz žepa sem vzel vžigalice in ogrevalnik zagnal, da je plin pričel goreti. Nekaj je zaropotalo, vendar si s tem nisem delal skrbi. Preoblekel sem se in stopil do edinega okna nad mizico. Ozrl sem se v hladno oblačno noč, poslušaje zavijanje vetra in samotne korake nekje na ulici spodaj, nato pa sem okno odločno zaprl. Ostal sem v tihoti svoje mračne izbice, kjer je dogorek sveče metal zlovešče sence na puste stene.

Svečo sem upihnil in se pritipal do postelje, ki je pod težo mojega telesa glasno zaškripala. Na prostor ob postelji sem položil škatlico vžigalic in si vzel v dlan že pripravljeno zdravilno kroglico. Trenutek sem jo podržal pred seboj, potem pa, ko je sveča v poslednjih zdihljajih zaprasketala, hlastno pogoltnil. Tema je zapolnila sobo in zaprl sem oči.

***

Čutil sem, še preden sem se zares ovedel. Prisotnost stvarnega sveta okoli mene me je docela prestrašila, zakaj iz nič je bil kar naenkrat nekaj. A ta bojazen je trajala zgolj trenutek, zakaj moj um si je brž opomogel in jel pojasnjevati vse okoli mene. Moje telo, odeja, postelja, stene – vse je dobilo pomen. Skoraj vse, le nekaj v mračnem kotu sobe mi je ostalo povsem tuje. Nekaj brezobličnega, potvorjenega, tesnobnega.

Poskusil sem se premakniti, a sem pretresen ugotovil, da me telo ne uboga. Kakor negibno truplo sem ležal in nisem mogel niti trzniti, le oči sem zmogel obračati. Slišal sem svoje pospešeno sopenje in naenkrat me je napadel tako nizkoten občutek utesnjenosti, da bi najraje zakričal, pa nisem mogel. Le hropeče sem sopel in sopel in sopel. Moj pogled se je zameglil, zvrtelo se mi je. V glavi mi je razbijalo.

Nekega mojega znanca so v mladosti mučili napadi poplaha. Nekoč mi je zaupal, kako se je bil z njimi spoprijemal in jih obrzdal. Na svojo veliko srečo sem se sedaj spomnil nanj in na njegovo tehniko pomiritve in sem se uprl strašni paniki, ki je lezla čezme. Storil sem vse v svoji moči, da sem umiril um, da sem prišel k sebi. Že sem čutil, kako mi srce bije počasneje. Tudi misli so mi postale jasnejše in sklenjene. Dognal sem, da se mi je tisto zdravilo proti nespečnosti bržkone osvetilo in me pahnilo v kruto spalno paralizo. Če bom torej nekaj časa počakal, bo sama od sebe odnehala in mi prepustila nadzor nad životom.

Nekaj je trznilo in moje oči so se brž usmerile v tisti mračni, vlažni kot sobe. Tema se je kakor črna pajčevina širila iz njega. Zatrdno sem vedel, da tam ni moglo biti ničesar. Moja soba je bila poleg skrinje za oblačila, mize in postelje prazna, o tem sem bil prepričan. Toda čutil sem prisotnost nečesa v sobi in videl – Bog mi je priča –, kako se je nekaj počasi premaknilo proti postelji, tema pa ga je spremljala kakor plašč iz črnine.

Tedaj sem zaslišal tenko sikanje, rezko in srdito, ki mu nisem znal določiti izvora. Gotovo je pripadal stvari, ki se mi je bližala – o Bog, bližje in bližje! – in mi polnila vidno polje z oblakom teme, ki jo je obdajal. Čutil sem potne srage, ki so mi hladne tekle po čelu in vratu, vendar je moje telo, čeprav trepetajoče nad grožnjo, ki se mu je bližala, ostalo negibno kakor kamen.

Tema je začela bledeti. Skoznjo je prodrla mesečina, ki jo je okno puščalo v sobo. Na robu postelje je nepremično stala velika črna mačka.

Nobene mačke, kar sem jih bil do tistega hipa videl v življenju, še nisem imel za resnično grdo. Toda žival, ki je prežala tam na robu postelje, je bila ostudno, nepojmljivo grda. Bila je polomljena, njeni udi so gledali pod nepravimi koti in zvijala se je v nekakšno krivuljnato podobo, ki ji noben živinozdravnik ne bi mogel reči zdrava. Njena trda, razmršena dlaka je bila tako črna, da se je zdelo, kot da v njej zeva prepad v prazno neskončnost. Njen rep je bil razcefran in skrivenčen, zvit kakor kavelj, ki čaka, da se zadre globoko v meso. In rumene oči, ki jim nisem videl zenic, so žarele – žarele! – na široko odprte, ko da me mislijo objeti in pogoltniti.

Zaznal sem jedek vonj, ki se mi je zažrl v nosnice. Zdel se mi je znan, vendar je bil moj um prezaposlen z drugimi rečmi, da bi ga hotel umestiti. Oči so se mi osolzile, vendar jih nisem upal niti za trenutek umakniti s te pošastne prikazni, ki se je počasi začela spet premikati proti meni – meni, smrtno prestrašenemu in nebogljenemu! In sikanje, tisto sikanje ... Nemogoče, da ni prihajalo iz zevajočega gobca bitja, vrag ga vzemi!

Premagal sem začetni šok in pognal svoj razum v polni tek. Dihal sem globlje in počasneje, čeprav me je ob vsakem vdihu peklo od jedkega zraka, ki se je vil od bogsivedi kje. Napel sem vse duševne moči, kar sem jih imel, in začutil, da sem trznil s prstom na roki. Končno se je moj um jel prebujati, in niti trenutek prerano, zakaj stvor je že dospel do mene. Zgrozil sem se ob misli, da me bo popadel, da me bo grizel in mrcvaril, jaz pa se ne bom zmožen braniti niti kričati in bom v tihih mukah obležal v mlaki krvi, medtem ko se bo zverina mastila z mojim mesom in bom poslušal odmeve njenega hudimanega sikanja!

Pa se ni zgodilo nič takega. Mačka me je ovohala, potlej pa stopila name, se splazila na moj prsni koš, se trikrat zavrtela v krogu in se ulegla. Pretresen sem bil nad njeno strašansko težo. Pritisnilo mi je na srce in pljuča, da mi je vzelo sapo in sem pričel hlastati za zrakom. Mačka pa me je pogledala s svojimi sijočimi očmi brez zenic. Zdaj, ko sem jih videl od blizu, so me začarale, da nisem vedel več, ne kje sem, ne kdo sem, ne kaj se dogaja. Pozabil sem celo dihati in začel sem se počasi dušiti.

Nekje iz globin mojega uma, kjer bivajo pradavni nagon ter njegovi nepoznani bratje in sestre, se je izvil krik obupa in silne volje po življenju. Privršel je v mojo zavest, se krepil, odbijal in pozvanjal po vsej moji biti. Udaril je vame in razbil urok, ki me je držal prikovanega na mačje oči. Nemudoma sem se zavedel, da sem brez sape, in sem globoko vdahnil. Ko so se moja shirana pljuča zapolnila s kisikom, se je iz mene izvil prisiljen, šibek kašelj, ki me je zapekel po grlu. Moj prsni koš, utesnjen pod vražjo črno mačko, je zadrgetal. Začutil sem svojo levo roko, ki se je zvila v krču. Še hip in jo bom mogel premakniti!

Črni mački moj boj z bridko usodo ni mogel biti pogodu, zakaj začela se je zdrzovati. Iz njene dlake so se pričele viti reči – nekakšni izrastki –, ki so migotale in se grozeče upogibale. Njen trup se je razširil, se povečal za skoraj celo ped. Njene oči so zažarele močneje. A kar je bilo najhuje, njen gobec, poln ostrih zob, se je razpotegnil v širok, grotesken in demonski nasmeh, kakršnega ni moglo napraviti nobeno bitje na tej Zemlji.

Če bi mogel, bi zakričal, a tisti hip me ni zapustil krik, pač pa razum. Gospodovala mi je le še živalska gonja po življenju. V prvinski paniki sem osvobodil svojo levo roko iz omrtvelosti in z njo zamahnil proti stvoru s pošastnim nasmehom, ki je sikal tako predirljivo in neprekinjeno, ki je imel tisti nedoločljivi pekoči vonj, ki mi je stiskal prsi in mi jemal življenjsko silo in me pognal na rob blaznosti ...

Roka je zaplavala skozi prazen zrak. Pomežiknil sem v nejeveri, zakaj stvora ni bilo več. Začutil sem, da se lahko premikam, in sem se brž dvignil s postelje, da bi se razgledal po sobi. Sobi, ki je bila zdaj docela prazna. Globoko sem zajel sapo in napolnil pljuča. Srce se mi je umirilo. Takrat se mi je od hudega tako milo storilo, da sem dolgo in predirljivo zaječal. Iz mene se je izvil ves strah, ves moj obup te strašne more, za katero sem čutil, da je morala trajati ure, čeravno ni moglo miniti več kot le nekaj minut.

Popadla me je tresavica in naježile so se mi dlake, saj sem začutil, da je nekaj še vedno narobe. Zbal sem se, da je peklenski mačkon nemara še vedno v sobi, da preži, da se igra z menoj kakor z mišjo, preden jo ugonobi, in nisem več zaupal svojemu nočnemu vidu. Še sem vohal pekoči smrad in še sem čul odvratno sikanje, čeprav zdaj precej tišje in od nekje daleč.

Segel sem po škatlici vžigalic, ki sem jo bil pred spanjem pustil pri postelji. S tresočo se roko sem segel po vžigalici in trenutek postal, zbiraje pogum, da jo ukresnem in se spoprimem z grozljivim videzom prikazni, ki me nedvomno čaka v kotu sobe.

Vžigalica je vzplamtela.

Besede ne morejo pojasniti moje zaprepadenosti v tistih trenutkih. Moj um se je odprl. Moje misli so se sklenile kakor sestavljanka, medtem ko je vžigalica drsela ob robu škatlice, in ko se je zaiskrilo, je vame udarila grozljiva resnica. Postalo mi je jasno, od česa tisti dražljivi vonj. Dojel sem, od kod sikanje. Spoznal sem neresničnost demona, ki so ga moje misli pričarale v boju za preživetje s sovragom, ki je bil stvarnejši in veliko nevarnejši od pošastne črne mačke. In v tistem sem spoznal, kakšno hudo napako sem zagrešil s tem, ko sem prižgal plamen.

Zadnja stvar, ki sem jo v luči plamena uzrl pred svojo smrtjo, je bil stari plinski ogrevalnik. Pokvarjeni stari plinski ogrevalnik, iz katerega je bil vso noč puščal strašni vnetljivi plin.