Prek širnih gorovij in daljnih puščav,
vse onkraj ravnic in globeli in trav,
od kopnega daleč čez sinjo vodó,
kjer vsenaokrog, koder seže oko,
se stapljata širno morjé in nebo,
tam otok leži, otok Karkoderkdo.

Otok je gol in je pust in je sam
in le stari svetilnik stoji vegast tam.
Čeprav ni tod ladje bilo že sto let,
svetilnik še sveti, še sije soj bled.

Svetilnik upravlja prečudni mornar,
bradat je, razkuštran, kot Zemlja je star.
Je on li z otokom bil vzniknil iz vod,
ga pak je pripeljal bil nekdaj kak brod?
To nikdo ne ve! A ta stari gospod
skrbi za svetilnik kot pravi zelot.

Nemara ni človek, nemara je blazen,
morda je sprevržen, morda je prikazen.
A v dnevni svetlobi rad pridno vrtuje,
da kršje in rušo kot sadje neguje,
zvečer pa pred palmo, ki sama stoji,
– zares! na otoku le ta zeleni –
izpije nje kokos in vanjo strmi,
jo jame slaviti gorečnih oči.
In nje korenine mu pôjejo stihe
prastarih modrosti iz mistične psihe.

V nočeh, ko se ščip razgalí čez črnino
in vzhodnik zapiha čez ravno gladino,
tedaj ocean se naenkrat zjasni!
Nič več pomotnel ni, prosojen postane,
razgálijo se globočine neznane:
v daljavah se spodaj razpnejo meglice,
planeti, utrinki in zvezdne kopice,
vesolja, ki ni jim ne konca ne kraja,
in črna praznina, ki vsa jih obdaja.
Človeka zmrazi in popade nevolja,
ko gleda to širno neznanskost vesolja.

Med vsem tem pa – ribe!
Plovejo v jatah,
hitro, v krivuljah,
malih zaplatah.
Kiti orjaški,
strašno počasni,
mali delfini,
gibki in krasni.
Šibajo mimo
prastare tvari,
zvezdnega praha
in temne snovi.

Sleherna riba na sebi ’ma svet,
čez njeno hrbtišče je tanko napet.
Svetovi so svoji, da vsak je različen
in od vseh čudes in življenja prav ličen.

Kadar bi človek odtrgal oči
od silnih globeli, mar mislil bi si:
če zdaj bi potopil se v ta ocean,
mar padel bi skozi v temotno prostran?
Morda pa lebdel bi naprej na gladini,
visoko nad daljnim vesoljem v globini?

A stari svetilničar je ravnodušen,
s prizorom imel je že mnogo izkušenj.
On ribiško mrežo iz skrinjice vzame,
odide na plažo in vreči jo jame.
Če riba ni urna, mudi se predolgo,
se v past brž ujame in pade na kopno.
Starec ima jo za svojo večerjo!

Nekje daleč proč pa se riba rodi.
Na sebi svet nosi in poln je ljudi.
Nekoč jo bo ribič nemara ujel,
a dolgo bo, dolgo še prej svet živel.

To je toréj otok Karkoderkdo,
kjer vsenaokrog, koder seže oko,
se stapljata širno morjé in nebo.