Predgovor

Tam so otoki – v Osrednjem morju, čigar vodá ne oklepa nobeno kopno in koder ladje ne plujejo … taka je usoda njihovega ljudstva.

V meglicah pred Začetkom sta Usoda in Slučaj na srečo stavila, čigava bo Igra; in kdor je zmagal, je odšel skozi meglice k Māna-Yood-Sushāїju in dejal: „Napravite sedaj Zame bogove, zakaj izžreban sem bil in Igra bo Moja.“ Kdo je takrat zmagal žreb in ali je bil Usoda ali je bil Slučaj oni, ki je stopil skozi meglice pred Māna-Yood-Sushāїja – ve nikdo.

Uvod

Predno so stali bogovi nad Olimpom in dolgo predno je bil Alah, se je zgodil in v spanec zavil Māna-Yood-Sushāї.

V Pagāni žive Mung in Sish, in Kib in stvarec vseh malih bogov, Māna-Yood-Sushāї. Poleg njih vera priča o Roonu in Slidu.

In stare zgodbe govore, da so mali bogovi napravili vse stvari razen Māna-Yood-Sushāїja, ki je napravil bogove in potlej spal.

In nihče ne moli k Māna-Yood-Sushāїju razen bogov, ki jih je bil on napravil.

A na Koncu bo Māna-Yood-Sushāї pozabil spavati in bo napravil vnovič nove bogove in druge svetove, in bo uničil bogove, ki jih je bil napravil.

In bogovi in svetovi bodo odšli in ostal bo le sam Māna-Yood-Sushāї.

O bobnarju Skarlu

Kadar je Māna-Yood-Sushāї napravil bogove in Skarla, je Skarl naredil boben in jel tolči po njem. Tedaj je Māna-Yood-Sushāї, truden od ustvarjanja bogov in omamljen od Skarlovega bobnanja, zaspal.

In bogovi so onemeli, ko so videli, da Māna spi, in tišina je zavladala v Pagāni, le Skarlovo bobnanje se je čulo. Skarl se je usedel na meglico pred nogami Māna-Yood-Sushāїja, visoko nad bogovi Pagāne, in tam dalje bobnal. Nekateri pravijo, da so Svetovi in Sonca le odjeki Skarlovega bobnanja, in drugi pravijo, da so to Mānove sanje, ki mu jih oblikuje Skarlovo bobnanje, a nikdo ne ve, kajti kdo je že kdaj čul glas Māna-Yood-Sushāїja ali videl njegovega bobnarja?

Bode zima ali poletje, bode jutro na svetu ali noč, Skarl brez postanka tolče po bobnu, kajti poslanstvo bogov še ni izpolnjeno. Katerikrat se Skarlova roka utrudi – ali on bobna dalje, da bodo bogovi storili svoje delo in bodo svetovi obstajali dalje, zakaj če bo le za trenutek postal, se bo Māna-Yood-Sushāī predramil in ondaj ne bo več ne svetov ne bogov.

Ali kadar bo naposled Skarlova roka le jenjala tolči po bobnu, bo tišina odjeknila po vsej Pegāni kakor grom v jami in Māna-Yood-Sushāī bo nehal spati.

Takrat si bo Skarl oprtal svoj boben na hrbet in odšel v praznino onkraj svetov, zakaj napočil bo Konec in Skarlovo delo bo končano.

Nemara bo Skarl potlej služil kateremu drugemu bogu ali pa bo preminil. Vendar Skarlu tega ne bo mar, zakaj svoje delo bo tedaj že opravil.