To pišem hudo duševno razrvan, zakaj nocoj si bom končal življenje. Oropan denarja in mamila, ki mi edino lajša življenje, ne prenesem več te bolesti in se bom vrgel s svojega podstrešnega okna v zanikrno ulico daleč spodaj. Ne mislite zmotno, da sem zaradi svojega suženjstva morfiju slabič ali izrojenec. Ko boste prebrali te na hitro popisane strani, boste nemara zaslutili, čeprav nikdar zares razumeli, zakaj mi je treba bodisi nevednosti bodisi smrti.

Na enem najbolj odprtih in najmanj obiskanih predelov širnega Tihega oceana je tovorna ladja, na kateri sem bil tovorni inšpektor, padla v roke nemški podmornici. Velika vojna je bila v tistem času še v povojih in hunske pomorske sile se takrat še niso povsem spridile. Tako je naša ladja postala trofeja, kot njena posadka pa smo bili deležni poštene in pravične obravnave, ki pritiče mornarskim jetnikom. Disciplina naših ječarjev je bila resnično tako ohlapna, da sem mogel pet dni po našem zajetju pobegniti s čolnom, v katerem je bilo dovolj vode in živeža za lep čas.

Ko sem tako plul v svobodo, sem komaj vedel, kam grem. Nikoli nisem bil kaj prida navigator in sem le približno sklepal po soncu in zvezdah, da plujem nekam južno od ekvatorja. Zemljepisne dolžine nisem vedel in ne otoka ne obale ni bilo na spregled. Nebo je ostajalo jasno in več dni, ki jim ne vem števila, sem brezciljno brodaril pod žgočim soncem, čakajoč, da me pobere kakšna po naključju mimo plavajoča ladja ali da me naplavi na obljudeno zemljo. Toda niti ladje niti kopnega ni bilo od nikoder in polastil se me je obup, ko sem tako sameval sredi tiste brezkončne sinjave.

Sprememba se je zgodila, medtem ko sem spal. Kaj natanko se je primerilo, mi ne bo nikoli znano, kajti moj spanec, čeprav nemiren, je bil trden. Ko sem se končno prebudil, sem bil potopljen v sluzasto razsežnost peklenskega črnega mulja, ki se je razprostiral povsod naokrog v enakomernih valovih tako daleč, kot je seglo moje oko, in v katerem je nekaj lučajev proč tičal moj nasedli čoln.

Čeprav bi pričakovali, da sem se začudil nad tako veliko in nepričakovano spremembo okolja, sem bil bolj zgrožen kot osupel. Kajti v zraku in iz gnijoče prsti je vel sprijen smrad, ki mi je nagnal strah v kosti. Območje je bilo posuto s trupli razpadajočih rib in drugih, meni neznanih reči, ki so molele iz ostudnega blata. Zaman bi poskušal z besedami predstaviti neopisljivo odvratnost, ki preži v popolnem molku in brezmejni pušči. Ničesar nisem čul in ničesar videl, razen polja črne sluzi, a kljub temu me je popolnost tega miru in enoličnost pokrajine napojila z odporom in strahom.

Sonce je žarelo z neba, brezoblačnega in krutega, ki se mi je zdelo povsem črno, kakor da bi odsevalo temno močvirje pod mojimi nogami. Ko sem se priplazil v naplavljeni čoln, sem spoznal, da lahko svoj položaj razložim na en sam način. Kot posledica nekakšnega nezaslišanega vulkanskega preobličenja se je moral delež oceanskega dna dvigniti na površje in tako razkriti predele, ki so se nešteto let skrivali v zavetju temačnih morskih globin. Širnost nove zemlje pod menoj je bila tako neznanska, da nisem mogel slišati valovanja morja, naj sem še tako napenjal ušesa. Prav tako ni bilo ptic, ki bi se gostile na mrhovini.

Več ur sem se utapljal v svojih mislih, skrit v čolnu, ki je ležal nagnjen na stran in omogočal senčno zavetje, ko se je sonce na nebu dovolj odmaknilo. Tekom dneva so tla izgubila svojo lepljivost in kazalo je, da se bodo v kratkem dovolj posušila, da bo mogoče po njih hoditi. Tisto noč sem komaj kaj spal in naslednje jutro sem si pripravil malho s hrano in vodo. Odpraviti sem se nameraval na potovanje v iskanju izginulega morja in morebitne rešitve.

Tretje jutro je bila prst dovolj trdna, da sem po njej brez težav hodil. Ribji smrad je bil neznosen, vendar sem imel preveč skrbi s pomembnejšimi rečmi, da bi se oziral na to, in krenil sem drzno v neznano. Ves dan sem enakomerno napredoval proti zahodu. Ravnal sem se po oddaljenem griču, ki je bil najvišja vzpetina v tisti položni pušči. V mraku sem se utaboril in naslednje jutro nadaljeval pot proti griču, čeprav se ni zdel nič kaj bližje kot takrat, ko sem ga bil prvič uzrl. Četrti večer sem dospel do vznožja hriba, ki se je izkazal za znatno večjega, kot je bilo videti iz daljave. Dolina, ki je tičala vmes, mu je dajala robatejši relief od ostalega površja. Bil sem preveč utrujen, da bi se povzpel nanj, zato sem zaspal v njegovi senci.

Ne vem, zakaj so bilo tisto noč moje sanje tako divje, toda prej ko se je že skoraj polna luna vzpela na vzhodni del neba, sem se prebudil v hladnem znoju, odločen, da ne bom več spal. Tega, kar sem bil videl v sanjah, ne bi mogel prenesti še enkrat. In v mesečini sem spoznal, kako nespametno sem bil ravnal, da sem potoval podnevi. Če ne bi bil hodil pod gorkim soncem, ne bi porabil toliko energije. Sedaj se mi je zdelo, da bom brez težav zmogel vzpon, ki me je bil odvračal ob sončnem zatonu. Pobral sem malho in se podal proti vrhu.

Prej sem zapisal, da je bila zame neprekinjena monotonost ravnine izvor neke nejasne groze. Ampak mislim, da je bila moja groza še mnogo večja, ko sem dosegel vrh vzpetine in uzrl na drugi strani strašansko brezno ali sotesko, še povsem črno, saj se mesec še ni vzpel dovolj visoko, da bi jo razsvetlil. Počutil sem se, kot da bi stal na koncu sveta in zrl čez rob v nedoumljiv kaos večne noči. V strahu sem se spomnil Izgubljenega raja in Satanovega strašnega vzpona skozi brezoblična kraljestva teme.

Ko se je mesec nekoliko dvignil, sem opazil, da pobočja doline niso bila tako strma, kot se mi je dozdevalo. Skalne police in vdrtine so nudile dokaj lahko oporo za noge pri sestopu, kakih sto čevljev nižje pa je postalo tudi nekoliko položnejše. Z gonjo, ki je ne znam opisati, sem se pehal prek kamnov do vznožja in obstal tam, na položnem predelu, strmeč v peklenske globine, kamor svetloba še ni posijala.

Tedaj sem vso svojo pozornost usmeril v ogromen enoten predmet na nasprotnem pobočju, ki se je strmo vzpenjalo kakih sto jardov proč. Predmet je belo žarel v mesečini, ki ga je ravno takrat obsijala. Brž sem si zatrdil, da je bila to zgolj velikanska skala, vendar sem vseeno imel občutek, da njena barva in lega nista bili delo narave. Ko sem si jo podrobneje ogledal, se me je polastil občutek, ki ga ne morem opisati. Kajti kljub njeni razsežnosti in položaju v breznu na več tisočletij starem morskem dnu sem videl, v to sem prepričan, da je bila ta skala natančno izoblikovan monolit, delo veščih in nadarjenih rok in morda malik živih, mislečih bitij.

Navdan z omotico in strahom, čeprav v manjši meri tudi z vznemirjenjem kakega znanstvenika ali arheologa, sem podrobneje preučil svojo okolico. Luna, ki je bila zdaj že skoraj na vrhu neba, je metala svoje žarke čez visoke strmine, ki so obkrožale prepad, in pokazala na dnu vodno telo, ki se je v obeh smereh vilo neznano kam in mi skoraj omočilo stopala, ko sem tako stal ob robu. Onkraj prepada so manjši valovi pljuskali ob podnožje kiklopskega monolita. Na njegovi površini sem lahko sedaj zapazil napise in primitivne podobe. Pisava je bila slikovna in meni povsem tuja. Takšne nisem bil videl še v nobeni knjigi. Večino so sestavljali tradicionalni vodni simboli, kot so ribe, jegulje, mehkužci, raki, kiti in podobno. Nekaj znakov je predstavljalo tudi morske stvari, ki jih v modernem svetu ne poznamo, a katerih gnijoča trupla sem bil videl sredi muljnate planjave.

Ampak najbolj so me uročile izklesane podobe. Čez vmesno vodo sem jasno videl velike nizke reliefe, ki bi jim zavidal celo sam Doré. Mislim, da naj bi te podobe prikazovale nekakšno ljudstvo. Bitja na slikah so plavala kakor ribe v kakšni podvodni jami ali pa so se poklanjala neke vrste oltarju, ki je bil, kot je kazalo, prav tako pod vodo. O njihovih obrazih in oblikah si ne drznem pisati, zakaj sam spomin nanje me navda s slabostjo. Niti domišljija Poa ali Bulwerja jih ne bi mogla napraviti tako grotesknih. Od iznakaženega človeka so jih v grobem ločevali plavalna koža med prsti rok in nog, strašansko debele in mlahave ustnice, steklene in nabrekle oči ter druge značilnosti, na katere raje ne pomislim. Nenavadno, a bitja so bila vklesana hudo nesorazmerno s svojo okolico. Neko bitje je bilo denimo prikazano, kako ugonablja kita, ki je bil le nekoliko večji od bitja samega. Opazil sem njihovo grotesknost in čudno velikost, a sem v tistem trenutku sprejel misel, da so zgolj izmišljeni bogovi kakega preprostega ribiškega ali pomorskega plemena, plemena, katerega poslednji potomec je preminil mnogo vekov pred našim prvim piltdownskim prednikom ali neandertalcem. Osupel nad tem bežnim pogledom v preteklost onkraj dognanj najbolj drznih antropologov, sem stoje premleval vse skupaj, medtem pa je luna metala nenavadne odseve v tiho vodo pred menoj.

Tedaj sem ga zagledal. Voda se je rahlo razburkala in iz mraka globočin se je proti površju dvignil stvor. Podoben Polifemu, ogromen in gnusen kot pošast iz nočnih mor je šinil proti monolitu, okoli njega vrgel svoje orjaške luskaste roke in mu začel priklanjati svojo ostudno glavo ter ob tem spuščati umerjene zvoke. Tisti hip, menim, sem zblaznel.

Svojega mrzličnega vzpona po pobočju in pečini ter vrnitve k svojemu čolnu, opravljene v deliriju, skoro ne pomnim. Zdi se mi, da sem vztrajno pel in se, ko nisem več zmogel peti, nenavadno smejal. Bežno se spomnim hude nevihte zatem, ko sem dosegel čoln. Naj si bo, kar si že bodi, vem, da sem čul grmenje in druge zvoke, ki jih narava sprošča med svojim besnenjem.

Ko sem se spet ovedel, sem bil v bolnišnici v San Franciscu. Tjakaj me je bil dal prinesti poveljnik ameriške ladje, ki me je bila pobrala v mojem čolnu sredi oceana. V svojem deliriju sem bil rekel marsikaj, vendar je večina mojih besed naletela na gluha ušesa. O kakšnih tektonskih dvigih v Tihem oceanu moji rešitelji niso vedeli ničesar in sam tudi nisem vztrajal pri nečem, čemur ne bi verjeli. Nekoč sem obiskal nekega priznanega etnologa in mu zastavil nekaj nenavadnih vprašanj o starodavni filistejski legendi o Dagonu, ribjem bogu, a sem kaj hitro spoznal, da je bil brezupno nedovzeten za občutljive ideje, in zato nisem vrtal dalje.

Ponoči, zlasti takrat, ko se mesec bliža ščipu, spet vidim tisti stvor. Poskusil sem morfij, toda ta me je le začasno razbremenil, posledično pa sem postal njegov suženj. Zdaj, ko sem zapisal svojo pripoved v vednost ali prezirljivo zabavo sočloveku, bom vse skupaj pripeljal do konca. Pogosto se sprašujem, ali ni mogla biti vsa stvar zgolj privid – posledica vročice, ki se me je morda polotila, ko sem v čolnu pod razbeljenim soncem bežal pred nemško podmornico. To se vprašam, a vtem se mi v odgovor razgrne strašen prizor. Ne morem misliti na globine morja, ne da bi mi strah v kosti nagnale neimenljive reči, ki se morda v tem trenutku plazijo in brodijo po sluzastem dnu, slavijo svoje starodavne kamnite malike in rezljajo svoje ostudne podobe na podvodne obeliske iz mokrega granita. Sanjam o dnevu, ko se bodo vzpele iz morskih valov in s svojimi odvratnimi kremplji zgrabile ter potegnile v morske globine siromašno, od vojne utrujeno človeštvo – ali o dnevu, ko bo kopno potonilo in se bo temno oceansko dno dvignilo v samo vrelišče svetovnega pandemonija.

Bliža se konec. Pri vratih slišim zvok, kakor da spolzko telo treska obnje. Ne bo me našlo. Bog mi pomagaj, tista roka! K oknu! K oknu!