Prvo poglavje

Če popotnik, blodeč po severnem osredju Massachusettsa, na razkrižju Aylesburyjske ceste tik za Deanovim koncem zavije na stranpot, naleti na nenavadno, puščobno deželo. Tla se dvignejo in z osatom obrobljeni kamniti zidovi se tesnijo vse bliže in bliže kolesnicam prašne, vijugave ceste. Drevesa rednih gozdnih zaplat se pnejo v neprijetne višine in plevela, robidja ter visoke trave je veliko več, kot je drugače pričakovati v naseljenih območjih. Polja tod so skopa in jalova, redke hiše pa vse po vrsti ostarele, zanikrne in propadajoče. Iz neznanega razloga se človeku upira, da bi vprašal za pot grčave, osamljene postave, ki jih zapazi na sesedajočih se pragovih ali na nagnjenih, s kamenjem posutih travnikih. Te postave so tako tihe in skrivnostne, da na njih človek začuti nekaj neprijetnega, s čimer bi bilo najbolje ne imeti opravka. Ko se cesta toliko vzpne, da se nad mračnim gozdom pojavijo gore, se duševna tesnoba le še okrepi. Vrhovi so preveč zaobljeni in simetrični, da bi bili naravni, in mestoma se na nebesnem ozadju še posebno jasno izrisujejo obrisi čudnih krogov iz visokih kamnitih stebrov, s katerimi je ovenčana večina vrhov.

Pot križajo globoke soteske, majave lesene brvi čez globočine pa so vselej vse prej kot zanesljive. Ko se cesta zopet spusti, se začne barjanski svet, ki v človeku podzavestno vzbudi odpor, če ne kar strah, kadar v mraku skrite ruševne nočne podhujke začno čebljati in kresnice v neobičajnih količinah zaplešejo v predirnem, srhljivo nepretrganem ritmu krakanja volovskih žab. Tanka, sijoča reza zgornjega toka Miskatonke se vije kakor spolzka kača mimo vznožij zaobljenih gričev.

Kadar se človek približa tem gričem, se mu pogled bolj kakor proti s kamenjem okronanim vrhovom obrača proti pogozdenim pobočjem. Ta temačna, strma pobočja se dvigajo tako preteče nadenj, da bi se jim najraje ognil, a kaj ko ni nobene druge poti, ki bi jim utekla. Onkraj ostrešenega mostu človek opazi drobceno vasico, stisnjeno med reko in navpičnim platiščem Krožne gore, in se čudi gruči gnijočih dvokapnih streh, ki so po arhitekturi mnogo starejše kot v okoliških krajih. Nič kaj pomirjujoče ni opaziti, da je večina hiš opuščenih in propadlih in da polomljena cerkev sedaj služi kot edina zanikrna trgovinica v zaselku. Mračna globina mostu v človeku zbudi tesnobo, a izogniti se ji ne da. Ko človek prečka most, iz vaške ulice vanj dahne komaj zaznaven zlovešč smrad, kakršnega puščata razraščena plesen in večstoletna gniloba. Človeku je vedno v olajšanje, ko pusti oni kraj za seboj in se po ozki cesti poda ob nožiščih gričev ter po ravnici onstran, dokler se pot zopet ne združi z Aylesburyjsko cesto. Kasneje človek nemara izve, da je bil v Dunwichu.

Tujci obiščejo Dunwich le redko, in odkar so se ondi zgodile strašne reči, smerokazov, ki bi vodili vanj, ni več nikjer. Pokrajina je iz estetskega vidika vsekakor čudovita, pa vendar umetnikov in poletnih turistov ni od nikoder. Pred dvema stoletjema, ko pričevanja o čarovnicah, satanizmu in čudnih rečeh v gozdovih še niso bila predmet posmeha, so bili to čisto razumni razlogi, da se je človek ogibal kraju. V našem času razuma – po tem, ko so ljudje, ki jim je bilo kaj mar za ta kraj in preostanek sveta, prikrili vsako sled za dunwiškimi dogodki iz leta 1928 –, so se mu ljudje izmikali nagonsko, čeprav niso vedeli točno, čemu. En razlog – čeprav bi ga nevednim tujcem ne mogli pripisati – je morda to, da so tamkajšnji domačini obupno razvratni in za novoangleške rovte tako značilno pokvarjeni. Postali so povsem svoja rasa, ki sta jo kazili duševna in telesna stigma degeneriranosti in sokrvnosti. Povprečna inteligenca tamkajšnjega življa je obupno nizka, njihov vsakdan pa grdijo strašna hudobnost in polprikriti umori, krvoskrunstva ter nepopisljivo nasilje in razvrat.

Starejša gospoda, se pravi dve ali tri uglednejše družine, ki so bile prišle iz Salema v letu 1692, niso zapadle v tolikšno bedo. A mnoge družinske veje, ki poganjajo iz njih na raznih koncih, so se pomešale s sprijeno gmajno tako obupno, da le njihova imena pričajo o izvoru, ki ga sramotijo. Nekateri Whateleyji in Bishopi še pošiljajo najstarejše sinove na Harvard in Miskatonik, čeprav se ti sinovi le poredko vrnejo pod razpadajoče strehe, kjer so se bili oni in njihovi predniki rodili.

Nikdo, niti oni, ki kaj vedo o nedavni strahoti, ne znajo pojasniti, kaj je narobe z Dunwichem. Toda stare legende pričajo o brezbožnih indijanskih obredih in srečanjih, na katerih so staroselci klicali zle sence iz velikih, okroglih hribov in kričali strašne zaklinjatve, po katerih so potlej izpod tal prihajali glasno pokanje in bobnenje. Leta 1747 je častiti Abijah Hoadley, ki je tedaj prišel v cerkveno skupnost Dunwiške vasice, vodil nepozabno pridigo o bližini Satana in njegovih privržencev, ki se je glasila takole:

„Povedati je treba, da hudodelstev demonov Satanovih ne moremo tajiti. Peklenske glasove Azazela in Buzraela, Belcebuba in Beliala je slišalo prihajati iz globin zemlje že dosti zaupanja vrednih ljudi in mnogi ste danes tu med nami. Manj kot dva tedna tega sem na lastna ušesa slišal glasove hudobnih sil v srcu hriba za svojim domovanjem. Bilo je rožljanje, ropotanje, gromenje, cviljenje in sikanje, kakršnih ne bi moglo vršiti nobeno bitje s te Zemlje, torej so mogla priti iz najmračnejših votlin, ki jih lahko poišče le črna magija in razkrije le sam Vrag.“

Gospod Hoadley je izginil kmalu po tej pridigi, a njena vsebina je še vtisnjena na papir v Springfieldu. Vsako leto prihajajo nova poročila o hrupu iz hribov, ki znova in znova begajo geologe in preučevalce tvarnega zemljepisja. Pripoveduje se takisto o odurnem smradu blizu kamnitih krogov vrh hribovja in o burnih neotipljivih rečeh, ki jih lahko človek potihem sliši ob nekaterih urah dneva z dna globokih sotesk. Spet drugi si poskušajo nekako razložiti Hudičevo hmeljišče – turobno pobočno grižo, kjer rase ne drevo, ne grm ne trava. Krajani se hudo bojijo jat nočnih podhujk, ki se oglašajo v toplih nočeh. Pravi se, da so te ptice gonjači duhov, ki čakajo na duše umirajočih, in da svoje enakomerne krike umerijo z bolnikovim smrtnim sopenjem. Če uspo ujeti bežečo dušo, ki zapušča telo, pri priči odlete proč, ob tem pa njihovo čebljanje odjeka kakor demonski krohot. Če pa duše ne ulove, polagoma zapadejo v potrt molk.

Te pripovedi so seveda stare, nesmiselne pravljice, ker izhajajo iz starih časov. Dunwich je resnično strašno star – mnogo starejši kot katerakoli skupnost v krogu petdesetih kilometrov. Na jugu vasi je še moč videti kletne zidove in dimnik starodavne Bishopove hiše, ki je bila zgrajena pred letom 1700. Dejansko so najbolj sodobna gradnja, ki jo najdemo tod, ruševine mlina pri slapovih, zgrajenega leta 1806. Industrija v kraju ni zaživela in poskusi vzpostavitve tovarn v devetnajstem stoletju so klavrno spodleteli. Najstarejši od vsega so veliki krogi grobih kamnitih stebrov, vendar njihov nastanek pripisujejo bolj Indijancem kakor priseljencem. Ostanki lobanj in kosti, ki ležijo v teh krogih in okoli velike kamnite klade na Stražnem griču, vodijo v prepričanje, da so bili ti kraji nekdaj grobišča plemena Pocumtuc, čeprav mnoge etnologe begajo dokazi, da posmrtni ostanki pripadajo belcem, ko pa je vendar takšna teorija povsem nesmiselna.

Drugo poglavje

Prav v okolici Dunwicha, v veliki kmečki hiši ob vznožju hriba polpeti kilometer proč od vasice in najmanj dva kilometra od vsakršnega drugega bivališča, se je v nedeljo, drugega februarja 1913, ob petih zjutraj rodil Wilbur Whateley. Datum njegovega spočetja si gre zapomniti, zakaj prav takrat se je praznovalo svečnico, ki jo dunwiški vaščani poznajo pod drugim nenavadnim imenom, vso prejšnjo noč pa sta bila zaznamovala glasno gromenje iz hribov in neprestan lajež vaških psov. Drugo, manj pomembno, je bilo dejstvo, da je bila mati ena izmed propadlih Whateleyjev, pokvečena, grda albinka petintridesetih let, ki je živela z ostarelim in napol blaznim očetom, o katerem se je šepetalo, da je bil imel v mladosti opravka s strašnimi coprnijami. Kolikor je kdo vedel, Lavinia Whateley ni imela soproga, vendar po dunwiški šegi ni poskušala zanikati otroka, tako da so preostali krajani lahko – in tudi so – na dolgo in široko razpredali, čigav le bi lahko otrok bil. Še več, prav čudno ponosna je bila mati na temno, kozlu podobno dete, ki je bilo pravo nasprotje njeni bolestni, rdečeoki beličnosti, in slišali so jo marsikdaj mrmrati nesmisle o otrokovi domnevno pomembni usodi in čudnem poslanstvu.

Lavinia je bila nagnjena k takšnemu govoričenju, zakaj bila je osamljeno bitje, ki je postopalo po hribih v nevihtnem vremenu in se trudilo brati iz velikih gnilobnih knjig, ki jih je njen oče podedoval od svojih prednikov in ki so jih že pošteno zdelali starost ter molji. Nikdar ni bila hodila v šolo, poznala je le kup nepovezanih delov izročila, katerih jo je bil naučil stari Whateley. Odmaknjene domačije so se bili ljudje že od vselej bali zaradi starčevih povezav s črno magijo in zaradi nerazložljive nasilne smrti gospe Whateley, ko je bilo Lavinii dvanajst let. Lavinia se je tako zatekala v divje, visokoleteče sanjarjenje in samotarska dela ter si ni dala veliko opraviti po hiši, v kateri sta bila red in čistoča že dolgo le oddaljen spomin.

V noči Wilburjevega rojstva se je slišalo grozljivo kričanje, ki je preglasilo celo glasove iz hribov in lajanje psov, a nihče ni pomnil, da bi kakšna zdravnik ali babica pomagala pri porodu. Sosedje o otroku niso vedeli ničesar, dokler se ni teden kasneje stari Whateley prisankal v zasneženo Dunwiško vas in se zapletel v zmeden pogovor s skupino brezdelnežev v Osbornovi trgovinici. Starec se je spremenil – v njegov zamegljeni um se je prikradel nekakšen element pritajene tesnobe, zaradi česar je bil videti precej manj strašljiv –, čeprav je bil znan po svoji siceršnji brezbrižnosti do običajnih družinskih dogodkov. Iz njegovega obnašanje je bilo razbrati tudi kanček ponosa, ki so ga kasneje opazili pri njegovi hčeri, in še leta kasneje so se spominjali, kaj je imel povedati o otrokovem očetu.

„Me prou n’č ne briga, kej ljudje misl’jo – če b’ Lavinkin pob’č zgledou taku ku negov atej, putem bi v’s šele presenetil’. N’č fouš misl’t, da so edini ljudje teli, ku so tukej duma. Levinka je prečitala inu vid’la reči, o kater’h vi pojma nimate. Njen mož, prav’m, je ravno tak’ fejst ku najbolši s te strani Aylesburyja. Če bi ved’li o hribih tol’ko ku j’z, ne bi mogli prosit’ za bolšo ohcet. Tk’ v’m puvem – en’ga dne boste vi ludje že slišal’ otroka od Lavinke klicat’ ime negov’ga fotra gor na Stražnem griču!“

Edina človeka, ki sta videla Wilburja v prvem mesecu njegovega življenja, sta bila Zachariah Whateley, iz ugledne linije Whateleyjev, in zunajzakonska partnerica Earla Sawyerja, Mamie Bishop. Mamiejin obisk je bil plod čiste radovednosti in kasneje so se njene pripovedi o videnem pokazale za še kako točne. Zachariah pa je privedel dvojico alderneških krav, ki jih je bil stari Whateley kupil od svojega sinu Curtisa. To je zaznamovalo pričetek zapovrstnih nakupov živine, ki si jih je privoščila družina malega Wilburja in ki so se vrstili vse do leta 1928, kadar se je godila in dogodila Dunwiška strahota. Pa vendar v vsem tem času razmajani Whateleyjev hlev ni bil prav nič prenatrpan z živadjo. Ob neki priložnosti so se ljudje, radovedni, kot so bili, prikradli in preštevali čredo, ki se je negotovo pasla na strmini nad kmetijo. Nikdar niso mogli najti več kot ducat slabotnih, bledih krav. Kazalo je, da je nekakšna nadloga ali bolezen, ki ji je že morala botrovati skvarjena klast ali škodljiva plesen v umazanem hlevu, hudo krnila Whateleyjevo čredo. Krave so imele po telesu nenavadne rane in rdečine, ki so bile po videzu podobne urezninam. In enkrat ali dvakrat v zgodnjih Wilburjevih mesecih so nekateri gostje pri Whateleyjevih opazili podobne rane na vratovih zanemarjenega sivega starca in njegove zanikrne, skravžanolase belične hčere.

Spomladi po Wilburjevem rojstvu je Lavinia zopet začela postopati po hribih s svojim temnopoltim otrokom v naročju. Javno zanimanje za Whateleyjeve se je poleglo, potem ko je bila večina krajanov videla otroka, in nihče se ni pobrigal toliko, da bi izpostavil jadrni razvoj novorojenca. Wilburjeva rast je bila resnično neverjetna, zakaj že po treh mesecih življenja je dosegel velikost in mišično moč, ki sta bili za otroke pod prvim letom starosti izredno neobičajni. Njegovo gibanje in zvoki, ki jih je spuščal, so izkazovali zadržanost in premišljenost, ki ju običajna deteta ne premorejo, in nikogar ni zares presenetilo, ko je pri sedmih mesecih že pričel samostojno, a nekoliko negotovo hoditi, po dodatnem mesecu pa je tudi ta negotovost povsem izginila.

Nekaj časa po tem – na večer vseh svetih – so ljudje opolnoči opazili žareč ogenj vrh Stražnega griča, kjer obkrožena s starodavnimi kostmi stoji stara kamnita klada v obliki mize. Hude debate je sprožilo pričevanje Silasa Bishopa – iz uglednejše veje Bishopov –, da je bil videl otroka, za njim pa njegovo mater, teči proti vrhu griča uro pred pojavom kresu. Silas je iskal zablodelo telico, ko je opazil dve postavi v bledi svetlobi svoje leščerbe. Skoraj neslišno sta šinili skozi podrast in osuplemu opazovalcu se je zazdelo, da sta bili povsem goli. Kasneje ni bil čisto gotov glede fantiča, ki je imel morda na sebi par kopalnih ali navadnih hlač z nekakšnim resastim pasom. Od tedaj se je Wilbur v javnosti pojavljal le še povsem oblečen in se je strašno raztogotil, če mu je že samo pretilo, da se bo vsaj delno razgalil. To nasprotje z njegovima zanikrnima materjo in dedom so ljudje imeli za spoštovanja vredno, dokler ni strahota leta 1928 postregla s povsem razumnim in mračnejšim razlogom zanj.Nastopnega januarja se je pričelo sušljati, da je “Lavinkin črni pamž” spregovoril, pa kar pri sedmih mesecih starosti. Njegova izreka je bila presenetljiva tako zaradi drugačnosti od običajnega naglasa v okolišu, kot tudi zaradi pomanjkanja otročjega sesljanja, s katerim se ponašajo mnogi tri- ali štiriletni otroci. Fantič ni bil zgovoren, ali ko je le odprl usta, je njegov govor imel neko neoprijemljivo lastnost, ki ni mogla priti iz Dunwicha ali od njegovih prebivalcev. Ni bila čudnost v njegovem govorjenju ali preprostem narečnem besedju, ki ga je uporabljal, temveč se je nekako povezovala z njegovim poudarjanjem besed ali pa z notranjimi organi, ki so proizvajali govorjene zvoke. Njegovo obličje je bilo osupljivo doraslo. Čeprav je podedoval materino in dedovo neizrazito brado, je imel oster, prerano razvit nos in velike, temne, skoraj latino oči, zaradi česar je bil videti nekako odrasel in nadnaravno bister. Kljub temu žaru nadarjenosti je bil dejansko strašno grd. Nekaj kozlovskega ali drugače živalskega je bilo na njegovih zajetnih ustnicah, žolti koži s prevelikimi znojnicami, grobih razmršenih laseh in čudno podolgovatih ušesih. Kaj kmalu je bil še manj priljubljen kot njegova mati in stari oče, vse razprave zoper njega pa so ljudje podkrepili z namigovanji na pozabljeno magijo starega Whateleyja in na stresanje hribov, ko je bil nekoč z veliko knjigo v naročju zarjovel grozljivo ime Yog-Sothoth sredi kamnitega kroga. Psi so do fantiča čutili hud odpor, zato se je moral pred podivjanimi zverinami venomer tako ali drugače braniti.

Tretje poglavje

Tačas je stari Whateley še nadalje kupoval živino, ne da bi se čreda kaj povečala. Tudi drevesa v okolici je podrl in se lotil popravljanja nerabljenih delov svoje hiše – prostorne stavbe s strmo dvokapno streho, katere zadnja stran je bila povsem vkopana v skalnato pobočje hriba in v kateri sta dotlej s hčerjo shajala v manj zdelanih pritličnih sobah. Starec je moral imeti v sebi še ogromno telesne moči, da je uspel opraviti toliko trdega dela. In čeprav je še zmeraj govoril kakor blaznež, je svoj tesarski podvig opravljal s premišljenostjo zdravega razuma. Pričelo se je že takoj po Wilburjevem rojstvu, ko je nenadoma ena izmed številnih lop z orodjem pokazala znake nove uporabe, bila je pokrpana in opremljena z novo ključavnico. Ko je starec obnavljal opuščeno zgornje nadstropje hiše, je bil pri svojem delu nadvse temeljit. O njegovem vprašljivem duševnem stanju so pričala le tesno zagrajena zgornja okna – čeprav so mnogi menili, da se je bilo noro sploh truditi z obnovo. Manj nerazložljivo je bilo to, da je v pritličju opremil novo sobo za svojega vnuka. To sobo je videlo kar nekaj ljudi, zadelanega zgornjega nadstropja nihče. Wilburjevo sobo je opremil z dolgimi policami, na katere je postopoma začel pazljivo zlagati vse gnijoče in razpadle stare knjige, ki so bile prej ležale razmetane po raznih koncih hiše.

„Bo že držal’, da so mi pr’šle prou,“ je govoril, medtem ko je poskušal zalepiti strgano stran v knjigo z doma zvarjenim lepilom, „ampak pobiču bodo pr’šle še bolj prou. Bolš’, da mu jih čim b’l poflikam, k’ se bo sam’ iz njih učiu.“

Ko je bilo Wilburju eno leto in sedem mesecev – septembra leta 1914 –, so bili njegova velikost in dosežki skoraj zaskrbljujoči. Bil je rasti štiriletnika in izjemno tekoč ter bister govorec. Prosto je tekal po njivah in spremljal svojo mater na sprehodih. Doma je marljivo preletaval nenavadne skice in diagrame v dedovih knjigah, medtem ko ga je stari Whateley dolge popoldneve poučeval. Tedaj je bila prenova hiše že zaključena in oni, ki so jo spremljali, so se čudili, zakaj je bilo eno izmed zgornjih oken predelano v trdna lesena vrata. Okno je bilo tisto s konca vzhodnega stranskega pročelja, tik ob hribu, in vse opazovalce je begala lesena brv, ki je bila speljana od tal proti oknu. Ob koncu prenove so ljudje opazili, da je bila stara lopa, ki je bila skrbno zaklenjena in na oknih zadelana z deskami že od Wilburjevega rojstva, znova opuščena. Vrata so tičala onemoglo pobešena in priprta, in ko je Earl Sawyer nekoč pokukal noter, potem ko sta bila s starim Whateleyjem sklenila novo kupčijo za krave, ga je pošteno pretresel duh v notranjosti – takšnega smradu, je zagotavljal, ni bil vohal še nikdar v svojem življenju, razen morda v bližini indijanskih krogov na hribih. Tak smrad ni mogel priti od ničesar zdravega ali s tega sveta. Kljub temu je bilo že tako, da lope in domovi dunwiških prebivalcev niso bili nikoli pretirano znani po svoji blagoduhnosti.

V naslednjih mesecih se ni zgodilo nič omembe vrednega, le vsi so lahko prisegli, da se je skrivnostno bučanje v hribih okrepilo. Na predvečer prvega maja 1915 se je zemlja tako stresla, da so jo čutili celo do Aylesburyja, dočim je na večer vseh svetih istega leta iz globin zemlje prihajalo gromenje, ki je bilo srhljivo usklajeno s presketanjem kresa – „ta nemarna coprnija od Whateleyjevih“ so mu rekli – z vrha Stražnega griča. Wilbur je rasel z nečloveško hitrostjo in je bil pri štirih letih videti kot desetletni otrok. Zdaj je lahko že samostojno bral, govoril pa ni več toliko kot prej. Lotila se ga je molčečnost in ljudje so prvič začeli govoriti o izrazu zlobe, ki se mu je razpasel po kozlovskem obličju. Tu in tam je izgovoril kaj v skrivnostni latovščini in ritmično šepetal čudne speve, ki so napolnili poslušalca z nerazložljivo grozo. Ljudje daleč naokrog so se čudili sovražnosti psov do Wilburja. Ko je potoval po deželi, je moral imeti zavoljo lastne varnosti pri sebi ves čas nabito pištolo. Njegova priložnostna uporaba orožja ga med lastniki psov čuvajev ni delala nič kaj priljubljenega.

Peščica ljudi, ki je tu in tam obiskala Whateleyjeve, je često našla Lavinio samo v pritličju, medtem ko so v zabitem strešnem nadstropju odmevali čudni kriki in koraki. Nikdar ni povedala, kaj sta njen oče in sin počela gori, nekoč pa je prebledela in zagnala strašen poplah, ko je nek šaljivi ribji mešetar potresel zaklenjena vrata na stopnišče. Trgovec bi brezdelnežem v dunwiški trgovini lahko prisegel, da je slišal zgoraj topotati konja. Poslušalci so pomislili na vrata, na brv in na živino, ki je tako urno kopnela. In že so se stresli ob spominu na zgodbe iz mladosti starega Whateleyja in na čudne reči, ki jih lahko prikliče iz osrčja zemlje ob pravem času in pravim poganskim bogovom žrtvovan vol. Ljudje so bili že nekaj časa opažali, da so se bili psi pričeli ogibati Whateleyjeve domačije s tolikšnim sovraštvom in strahom, kot so ju gojili do mladega Wilburja samega.

Leta 1917 je nastopila vojna in posestnik Sawyer Whateley, ki je predsedoval krajevni naborni komisiji, je le s težavo našel dunwiške mladce, ki bi bili primerni že zgolj za vojaški tabor. Ker je vlado vznemirila tolikšna okrožna zapadlost, je sklenila poslati nekaj uradnikov in zdravniškega osebja, da preučijo zadevo. Napravili so torej raziskavo, ki se je bralci novoangleških časnikov nemara še spomnijo. Ker je bila ta preiskava deležna velike medijske pozornosti, so poročevalci prav kmalu prišli na sled tudi Whateleyjevim in Boston Globe ter Arkhamski vestnik sta začela v svojih nedeljskih izdajah tiskati nastopaške članke o prezgodnji zrelosti mladega Wilburja, črni magiji starega Whateleyja, policah nenavadnih knjig, zapečatenem zgornjem nadstropju stare kmetije, o čudaškosti kraja nasploh in o zvokih iz osrčja hribov. Takrat je bil Wilbur star štiri leta in pol, videti pa je bil kot petnajstletnik. Njegove ustnice in lica so bila prekrita z grobim, črnim puhom in glas se mu je pričel lomiti.

Earl Sawyer je šel k Whateleyjevi hiši oborožen z novinarji in fotografom ter jih opozoril na sprijen smrad, ki je vel iz zgodnjih zagrajenih prostorov. Dejal je, da je bil to isti smrad, ki ga je bil zavohal v zapuščenih lopi, ko je bila hiša obnovljena, in v bližini kamnitih krogov na gričevjih. Dunwiški prebivalci so prebirali reportaže v časnikih in se muzali nad napakami v njih. Prav tako jim ni bilo jasno, čemu so novinarji toliko pozornosti posvečali dejstvu, da je stari Whateley vedno plačeval za govedo v zelo starih zlatnikih. Whateleyjevi so radovedne poročevalce sprejemali s slabo prikritim odporom, pa vendar se niso upali še dodatno zapletati v neprijeten položaj z nasiljem ali molčečnostjo.

Četrto poglavje

Celo desetletje se je življenje Whateleyjevih stapljalo z vsakdanom mračne skupnosti, ki se je navadila na njihovo čudno obnašanje in njihove umazane obrede ob prvomajskih in oktobrskih nočeh. Dvakrat na leto so Whateleyjevi prižigali kresove na temenu Stražnega griča in takrat se je hrumenje iz gomil okrepilo. Preostanek leta so se v osamljeni domačiji dogajale čudne in zloslutne reči. Obiskovalci kmetije so dozdevno slišali hrup iz zgornjega nadstropja celo tedaj, ko je bila vsa družina zbrana v pritličju, in so se spraševali, kako hipno ali kako dolgotrajno je lahko kravje, oziroma bikovu umiranje po žrtvovanju. Nekaj se je govorilo celo o pošiljanju pritožbe na Društvo proti mučenju živali, a se naposled ni iz tega izcimilo nič, kajti Dunwiški prebivalci nikoli ne marajo vabiti nase pozornosti zunanjega sveta.

Okoli leta 1923, ko je bil Wilbur desetletni deček, čigar razum, glas, postava in bradato obličje so pričali o polnoletnosti, se je pričelo novo delovišče na stari hiši. Vsa prenova se je dogajala v zaprtem zgornjem nadstropju in iz odvrženega lesa so ljudje dognali, da sta bila otrok in njegov ded podrla vse vmesne stene med sobami in podstrešna tla, da je med pritličjem in streho zevala le širna praznina. Tudi veliki osrednji dimnik sta bila porušila in opremila zarjaveli štedilnik z majavo, kositrno dimno cevjo, ki sta jo speljala zunaj.

Spomladi po tem je stari Whateley opazil vse več nočnih podhujk, ki so ponoči priletavale iz Ledenične debri in ščebetale ob njegovem oknu. To ga je strašno vznemirilo in druščini pri Osbornovi trgovini je zaupal, da bo kmalu napočila njegova ura.

„Zdej že frulijo v ritmu z mojo sapo,“ je dejal. „Bržde se pr’pravlajo, da mi bodo ‘zmaknile dušo. Vejo, da bo kmal’ udšla, inu no’čjo, da jim pubegne. Vedl’ boste, al’ so me zmaknile al’ ne. Če so me, bojo še naprej pele inu se kleščile, dukler sonce ne uzide. Če me niso, bojo dale gmah. Mende se z dušami, k’ jih lovijo, vcajtih k’r fejst pomatrajo.“

V noči na prvi avgust, 1924, je Wilbur Whateley s svojim edinim preostalim konjem pridirjal skozi mrak v vas in iz telefonske govorilnice pri Osbornu poklical doktorja Houghtona v Aylesburyju. Zdravnik je prišel in dosodil staremu Whateleyju hudo resno zdravstveno stanje. Srčni utrip in sopenje sta pričala, da do konca ni bilo več daleč. Njegova brezoblična albino hči in prekomerno bradati vnuk sta stala ob postelji, medtem ko je iz praznine zgoraj prihajalo nekakšno tesnobno ritmično bučanje, kakor da valovi trkajo ob ravno obalo. Zdravnika pa je najbolj presunilo oglašanje nočnih ptic zunaj. Nepreštevna vojska nočnih podhujk je kriče ponavljala svoje glasilo v ritmu mučnega sopenja umirajočega starca. Bilo je srhljivo in nenaravno – še preveč, si je mislil doktor Houghton, prav kakor ta cela regija, v katero je bil s tolikšnim odporom po dolžnosti prišel.

Okoli ene ure zjutraj se je stari Whateley osvestil in za trenutek prenehal sopsti, da je lahko izkašljal nekaj besed svojemu vnuku.

„Več placa, Wilkec, kmal’ bo treba več placa. Hitr’ rasteš – ali ono rase še hitrej’. Kmal’ ti bo pr’pravleno služit’, fant. Udpri vrata Yog-Sothothu, za to ‘maš en doug izrek na strani 751 ta cele bukve, inu potem zažgi negovo ječo. Zemelski ogen ji ne more do žiu’ga.“

Nedvomno je bil povsem blazen. Po premoru, med katerim je jata podhujk prilagodila svoje glasove spremenjenemu ritmu dihanja, iz hribovja v daljavi pa je bilo čuti čudne zvoke, je izdavil še nekaj besed.

„K’r pugosto ga futraj, Wilko, pa merkej, kol’ku boš dou, de ne bo prehitr’ prerasu hiše, k’ če butne čez stene al’ pa pubegne, preden izpustiš Yog-Sothotha, bo šlo use za psom. Sam’ uni od zuni lahko nar’dijo, da se začne množit’ inu delat’. Sam’ ta starodavni, k’ hoč’jo prid’t nazaj …“

A tedaj je začel znova hlastati za sapo in Lavinia je kriknila, ko so se podhujke prilagodile spremembi. To je trajalo še nekaj več kot eno uro, naposled pa je starec izdihnil. Doktor Houghton je nežno položil zgubane veke čez mrličeve steklene sive oči, jata pred oknom pa je polagoma umolknila. Lavinia je hlipala, Wilbur pa se je le hahljal, medtem ko so hribi šibko gromeli.

„Niso ga ujele,“ je zamomljal z nizkim glasom.

Wilbur je bil tedaj prav neverjetno načitan v določenih pogledih in si je dopisoval z mnogimi knjižničarji v daljnih krajih, kjer hranijo redke in prepovedane knjige iz davnih dni. V okolici Dunwicha je bil čedalje bolj osovražen zaradi nekaterih izginotij otrok, ki jih je bil osumljen. A vedno je znal zatreti kakršno koli preiskavo s pomočjo bodisi ustrahovanja bodisi starega zlata, s katerim je, kakor že stari oče pred njim, naprej kupoval govedo. Zdaj je bil že resnično odrasle postave, in čeprav je v višino že meril toliko kot povprečen odrasel moški, je kazalo, da se bo potegnil še više. Leta 1925, ko ga je nekega dne obiskal učenjaški dopisovalec z Miskatonske univerze in se potem odpravil od njega ves bled in zbegan, je meril od peta do glave celih šest čevljev in tri četrt.

Skozi leta se je Wilbur do svoje pokvečene belične matere vedel čedalje bolj prezirljivo. Nazadnje ji je prepovedal iti z njim na vrhove gričev ob času obeh praznovanj. Leta 1926 se je ubogo bitje potožilo Mamie Bishop, da se ga boji.

„O njem vem več, kukr’ lahko puvem, Mamie,“ je dejala, „ampak te dni je še več stvari, k’ jih še sama ne vem. Ne vem, ne kej hoče ne kej proba narest’ – Bog mi je priča.“

Tisti večer vseh svetih je iz hribov gromelo še glasneje kot kdaj poprej in kres je gorel na Stražnem griču kot običajno. Ljudi pa je bolj kot to skrbela jata nenavadno zapoznelih nočnih podhujk, ki so se nabrale blizu zatemnjene Whateleyjeve domačije in ritmično ščebetale. Po polnoči je njihovo vreščanje preraslo v huronsko dretje, ki se je razlegalo po vsej pokrajini in ni potihnilo vse do zore. Potem so ptice odletele na jug, kamor bi bile morale že pred enim mesecem. Nihče si ni bil takrat čisto na jasnem, kaj naj bi vse to pomenilo. Nihče izmed krajanov tiste noči ni umrl – a uboge Lavinie Whateley, popačene albinke, niso videli nikdar več.

Poleti leta 1927 je Wilbur popravil dve lopi na dvorišču in pričel vanju znašati svoje knjige in preostalo imovino. Kmalu potem je Earl Sawyer zaupal druščini pri Osbornu, da je v Whateleyjevi hiši znova delovišče. Wilbur je zabijal z deskami vsa pritlična vrata in okna ter podiral stene med sobami, kot sta bila to z dedom počela v zgornjem nadstropju pred štirimi leti. Živel je v eni izmed lop in Sawyerju se je zdel nenavadno zaskrbljen in vzkipljiv. Ljudje so sumili, da je nekako vpleten v izginotje svoje matere. Zdaj se je njegovi kmetiji približal le malokdo. Wilbur je v višino zrasel še četrt čevlja in nič ni kazalo, da se bo ustavil.

Peto poglavje

Naslednja zima je prinesla s seboj dogodek, ki ni bil nič manj čuden kakor Wilburjevo prvo potovanje onkraj dunwiškega okraja. Niti v Widenerjevi knjižnici na Harvardu, ne v pariški narodni knjižnici, Britanskem muzeju, Univerzi v Buenos Airesu ali v učilišču Miskatonske univerze v Arkhamu si ni bil uspel prek dopisovanja izposoditi knjige, ki si jo je tako obupano želel. Zategadelj se je odpravil ves zanikrn, umazan, poraščen in kulturno siromašen v Miskatonsko knjižnico, ki mu je bila zemljepisno najbližje. Skoraj osem čevljev visoka, s cenenim novim kovčkom iz Osbornove trgovine, se je ta temačna, kozasta spaka nekega dne pojavila v Arkhamu, da bi dobila tisti odvratni tom, ki je bil noč in dan pod ključem v univerzitetni knjižnici – zloglasni Nekronomikon blaznega Arabca Abdula Alhazreda v latinskem prevodu Oleja Worma, ki je bil natisnjen v Španiji v sedemnajstem stoletju. Še nikdar prej ni bil videl mesta, vendar novi okolici ni posvečal pozornosti. Zanimal se je le za pot do univerze. Na njenem vhodu je brezbrižno obšel velikega psa čuvaja z belimi čekani, ki je z nepredstavljivim besom in sovraštvom rjovel nanj in divje vlekel za svojo debelo verigo, ki ga je zadrževala.

Wilbur je imel s seboj neprecenljivo, a pomanjkljivo kopijo angleškega prevoda izpod rok doktorja Deeja, ki mu jo je bil zapustil njegov oče, in ko je dobil dostop do latinske inačice, je brž jel primerjati knjigi, da bi našel nek odlomek, ki bi se začel na 751. strani njegovega lastnega oskrunjenega izvoda. Toliko je le priznal knjižničarju – prav tistemu razgledanemu Henryju Armitageu (izr. prof. Miskatonika, dr. fil. Princetona, viš. dr. hum. Johnsa Hopkinsa), ki je bil nekoč prišel na kmetijo in ki ga je zdaj vljudno zasul z vprašanji. Wilbur je iskal, to je knjižničarju moral priznati, nekakšno formulo ali zarek, ki naj bi omenjal tudi zlovešče ime Yog-Sothoth. Strašno ga je begalo, da je naletaval na neskladja, podvajanja in dvoumnosti, ki so mu oteževali delo. Ko je nazadnje le našel formulo, ki mu je ustrezala, in jo pričel prepisovati, se je doktor Armitage nenalašč zazrl prek njegove rame na razgaljene strani. In leva knjiga, latinska različica, je opisovala naravnost pošastno grožnjo blaginji in razumu tega sveta.

„Naj se bralec nikar ne slepi,“ si je Armitage v mislih prevajal besedilo, „da je človek bodisi najstarši bodisi poslednji gospodar Zemlje, ali da sam roma po njeni grudi. Starodavni so bili, Starodavni so in Starodavni bodo obstali. Ne v prostoru, kot ga poznamo, temveč v vrzeli med prostorom se gibljejo v svojem prvinskem spokoju, prosti vseh rezsežnosti in nam nevidni. Yog-Sothoth pozna prehod. Yog-Sothoth je prehod. Yog-Sothoth je tvorec in čuvaj prehoda. Preteklost, sedanjost in prihodnost se vse stekajo v eno v Yog-Sothothu. Ve, kje so Starodavni prodrli v svet tedaj in kje bodo prodrli znova. Ve, kje so se Njihove noge dotikale zemlje in kje se še vedno dotikajo in zakaj jih vtem nihče ne more videti. Slučajno lahko človek zavoha Njihovo bližino, ali Njihove podobe ne more poznati noben človek, le tiste poteze, ki so jih bili Oni podelili človeštvu. In takih je mnogo vrst, od dejanskega človeškega duha do neotipljive nevidne oblike, ki so Oni. Neopazni in sprijeni postopajo po osamljenih krajih, kjer so bili izrečeni stari Izreki in so bili ob Njihovih urah vršeni Obredi. Veter ponaša Njihove glasove in zemlja izmrmrava njihovo zavest. Ukrivljajo gozdove in rušijo mesta, ali ne gozdovi ne mesta ne bodejo videli roke, ki jih pogubi. Kadath v mrzli pušči jih je bil gostil, toda kateri človek še pozna Kadath? Ledena puščava na Jugu in potopljeni otoki Oceana skrivajo kamne, na katerih je vrezan Njihov pečat, pa vendar – kdo je kdaj videl globoko v ledu vkleščeno mesto ali zapečaten stolp, ki ga že na veke prekrivajo morska trava in vitičnjaki? Veliki Cthulhu je Njihov svojec, vendar jih tudi on vidi le nejasno. Iä! Shub-Niggurath! Le Njihov zadah se vam razodene. Roke vam vijejo okoli vratov, a jih ne vidite. In njihov dom je tudi vaš, pa čeprav je še tako varovan. Yog-Sothoth je ključar prehoda, koder se združijo oble. Človek vlada sedaj tam, kjer so Oni vladali nekoč. Poletje se sprevrže v zimo in zima se premeni v poletje. Čakajo, potrpežljivo in oblastno, zakaj nekega dne bodo temu svetu znova zagospodovali.“

Doktor Armitage, ki je brano povezal s tem, kar je bil slišal o Dunwichu in njegovih strašnih duhovih ter o Wilburju Whateleyju in njegovi skrivnostni mračnosti, ki se je raztezala vse od čudnega rojstva do suma umora svoje matere, je začutil val strahu, tako pristnega, kot je prepih iz vlažne notranjosti grobnice. Skrivljen, kozlovski velikan pred njim se je zdel kakor pridelek z drugega planeta ali iz druge dimenzije. Kakor nekaj, kar je le deloma človeško in ima mnogo več v sorodu s črnimi brezni davne tvari in bitjem, ki se razteza kakor orjaška prikazen preko vseh sfer sile in snovi, časa in prostora. Hipoma je Wilbur vzdignil glavo in jel govoriti na tisti čudni, drgetavi način, ki je namignil na nečloveškost njegovih glasilk.

„Guspod Armitage,“ je dejal, „tole bukvo bi r’d odnesu domou. Nekej mor’m probat’, ampak ne tukej, inu bi biu res greh, da bi me sam’ to smotano pravilo knjižn’ce zadržal’. Pust’e me, da jo odnesem, guspod, pa pr’sežem, da nuben ne bo vedu, da je b’la kdaj zuni vaše šole. Sej veste, da jo bom fejst merkou. J’z že nis’m spravu svoj’ga izvoda u tako stanje …“

Odnehal je, ko je videl odpor na knjižničarjevem obrazu, in njegove kozlovske poteze so se zaostrile. Armitage je že skoro predlagal, naj si gospod napravi kopijo odlomkov, ki jih je potreboval, pa je zadnji trenutek pomislil na posledice, ki bi jih to utegnilo imeti, in se zadržal. Preveč neodgovorno bi bilo takšnemu bitju predati ključ do tako svetoskrunskega znanja. Whateley je videl, kako so stvari stale, in je poskusil ostati mirne krvi.

„No, prou, če že mora bit’ t’ko. M’rbit bo pa Harvard mal’ manj teč’n kukr vi.“ To rekoč, je vstal in odlomastil iz stavbe, sklanjaje se pod vsakim vratnim podbojem.

Armitage je poslušal zverinsko bevskanje velikega psa čuvaja in skozi okno opazoval Whateleyja, ki je kakor gorila hlačal čez dvorišče kampusa. Pomislil je na strašne povesti, ki jih je bil slišal, ter se spomnil starih časopisnih poročanj v Vestniku in ustnega izročila, ki ga je bil slišal v Dunwichu med svojim obiskom tamkaj. Nevidne reči, ne s tega sveta – vsaj ne iz treh prvinskih dimenzij tega sveta –, so polzele odvratne in grozljive skozi novoangleške soteske in se opolzko pletle po vršacih. O tem je bil že dolgo prepričan. Zdaj je začutil bližino neke strašne plati te vsiljive groze in za trenutek ugledal peklensko novo dogajanje v črnem gospostvu starodavne, nekdaj pasivne môre. Z gnusom je spravil in zaklenil Nekronomikon, a sobo je še naprej preveval pokvarjen smrad. „Le Njihov zadah se vam razodene,“ je citiral. Da – vonj je bil enak tistemu, ki ga je bil navdal s slabostjo na Whateleyjevi domačiji pred manj kot tremi leti. Ponovno je pomislil na zloveščega Wilburja in se porogljivo posmehnil vaškim govoricam o njegovih starših.

„Homogamija?“ si je Armitrage zamrmral polglasno. „Ljubi Bog, kakšna pokvarjena svojat! Veliki bog Pan Arthurja Machena bi se jim zdel kot običajen dunwiški škandal! Toda kakšna reč – kakšna prekleta brezoblična sila zunaj naših treh razsežnosti – je bila oče Wilburju Whateleyju? Rodil se je na svečnico – devet mesecev po majskem predvečeru 1912. leta, ko so govorice o zvokih iz zemlje privršele vse do Arkhama. Kaj se je tiste prvomajske noči godilo po gorah? Kakšna nepopisljiva pošastnost se je pretopila v polčloveško meso in kri?“

Vse poznejše tedne je doktor Armitage zbiral vse mogoče podatke o Wilburju Whateleyju in breztelesnih silah v okolici Dunwicha. Pisal je doktorju Houghtonu iz Aylesburyja, ki je bil prisoten ob zadnjih izdihljajih starega Whateleyja, in se močno zamislil nad starčevimi zadnjimi besedami, kot mu jih je zaupal zdravnik. Obisk Dunwiške vasice ni postregel z ničemer novim. Toda podroben študij Nekronomikona na tistih razdelkih, ki jih je bil Wilbur preiskoval, je pokazal nove grozljive namige na vrsto, metode in cilje tujega zla, ki je nevidno pretilo našemu planetu. Ob pogovorih z nekaterimi preučevalci bostonskega starega izročila in pisni korespondenci z mnogimi drugod je bil čedalje bolj osupel in iz stanja nelagodja ter vznemirjenosti je padel v silovit strah, ki mu je z vso težo pritisnil na dušo. Z bližajočim se poletjem je dobival občutek, da bi bilo treba v zvezi z vsem skupaj nekaj ukreniti. Misli so mu namreč zasedle prežeče strahote v zgornji Miskatonski dolini in priskutna pošast, ki so ji na tem svetu pravili Wilbur Whateley.

Šesto poglavje

Dejanska dunwiška strahota je razsajala med prvim avgustom in septembrskim enakonočjem leta 1928 in doktor Armitage je bil eden izmed tiste peščice nesrečnikov, ki so bili priča njenemu srhljivemu uvodu. Tisti čas je bil slišal, kako se je Whateley pritepel v Cambridge in se ves iz sebe poskušal dokopati do Nekronomikona v Widenerjevi knjižnici. Vsi njegovi poskusi so bili zaman, saj je bil Armitage vse knjižničarje, ki so hranili to odvratno knjigo, predhodno posvaril pred njim. Wilbur je bil v Cambridgeu strašno živčen. Po eni strani si je na vse kriplje želel dobiti knjigo, po drugi pa se je želel vrniti domov, kakor da bi ga njegova vse daljša odsotnost strašno skrbela.

V začetku avgusta se je zgodil napol sluten dogodek. V ranih jutranjih urah je doktorja Armitagea iznenada vrgel pokonci divji, neusmiljen lajež čuvarskega psa v univerzitetnem kampusu. Bilo je predirljivo in strašljivo, krvoločno in poblaznelo bevskanje, ki se je nadaljevalo, tako glasno, da je paralo ušesa, toda s strašljivo pomenljivimi premori. Nenadoma je odjeknil krik iz povsem drugačnega grla – vreščanje, ki je zbudilo pol Arkhama in se ljudem tako vtisnilo v spomin, da jih je še dolgo mučilo v morah – krik, ki ni mogel priti iz nobenega bitja s te Zemlje.

Armitage je pri priči navrgel nase nekaj oblačil in odhitel čez ulico in travnat pas do univerzitetnega poslopja, kjer je že videl zbirajočo se množico. Slišal je odmevanje protivlomne sirene, ki je še vedno divjala v knjižnici. V mesečini je odprto okno zevalo v mrak notranjščine. Nekaj je uspelo vdreti v stavbo, kajti lajež in kričanje, ki sta se polegala v nizko renčanje in ječanje, je prihajalo od znotraj. Armitage je dobil nepojasnjen občutek, da dogajanja ne bi smele videti nedolžne oči slehernika, zato je ljudem ukazal počakati pred vhodnimi vrati, medtem ko jih je odklepal. Med ljudmi je opazil profesorja Warrena Ricea in doktorja Francisa Morgana, ki jima je bil že enkrat prej zaupal svoje nesrečne domneve. Njima je pomignil, naj stopita z njim noter. Trušč iz notranjosti je, razen vztrajnega pasjega renčanja, do zdaj že potihnil, toda Armitage je hipoma z grozo zaslišal glasno enakomerno petje nočnih podhujk v grmičevju pred stavbo. Ptice so klicale kakor usklajene z zadnjimi zdihljaji umirajočega.

Stavbo je prepredal ostuden smrad, ki ga je doktor Armitage še predobro poznal, in trojica mož je zdrvela čez hodnik proti majhni rodoslovni čitalnici, od koder je prišlo nizko cviljenje. Za trenutek si ni nihče upal prižgati luči, potem pa je Armitage le zbral pogum in vklopil stikalo. Eden izmed trojice – ni bilo čisto jasno, kdo – je glasno kriknil spričo stvari, ki je ležala razgaljena pred njimi med odrinjenimi mizami in prevrnjenimi stoli. Profesor Rice zatrjuje, da je takrat izgubil zavest, čeprav se ni opotekel ali padel.

Bitje, ki je ležalo napol sključeno na strani, v grdi luži zelenkasto-rumene spolzke sluzi, je bilo dolgo skoraj devet čevljev. Pes je bil z njega strgal večino oblačil in nekaj kože. Ni bilo še povsem mrtvo, saj je še tiho in sunkovito trzalo, medtem ko se je njegov prsni koš dvigal in spuščal v pošastnem sozvočju s pričakujočim dretjem podhujk zunaj. Po sobi so bili razmetani kosi čeveljskega usnja in oblačil. Na tleh pred oknom je ležala odvržena malha. Poleg osrednje mize je bil padel obtolčen revolver, neizstreljen naboj pa je kasneje pokazal, zakaj se pištola ni bila sprožila. Samo bitje pa je takrat zasenčilo vse drugo. Plehko in ne povsem pravilno bi bilo trditi, da bi je ne mogle naslikati človeške besede, a z gotovostjo lahko rečemo, da si je ne bi mogel živo predstavljati nihče, čigar razumevanje razmerij in oblik je preveč usidrano v vsakdanjo naravo tega planeta in njenih treh dimenzij. Deloma je bilo človeško, o tem ni bilo dvoma, s človeškimi rokami in glavo. Kozlovski obraz z neizrazito brado je izžareval whateleyjevske gene. Ali trup in spodnji del telesa sta bila po obliki naravnost nezemeljska in le posebna obleka bi mogla poskrbeti, da bi se lahko bitje premikalo po svetu brez težav.

Nad pasom je bilo še nekako podobno človeku, dasi je bil prsni koš, na katerem so še vedno slonele parajoče šape opreznega psa, prevlečen z usnjasto kožo, kakor od krokodila ali aligatorja, po kateri so se prepletale debele žile. Po hrbtu je imelo črno-rumene lise, ki so spominjale na luskasto telo nekaterih kač. Pod pasom je bilo najhuje, zakaj tukaj se je prenehala vsaka podobnost s človekom in pričela se je grozljiva fantastika. Koža je bila na debelo obraščena s trdo črno dlako, iz zadka se je mlahavo vilo ducat dolgih, zeleno-sivih lovk z rdečimi usti v obliki priseskov. Njihova razporeditev je bila čudna in se je držala pravil neke, našemu planetu in preostanku osončja povsem tuje kozmične geometrije. Na vsakem boku so bile globoko v rožnatih, migetalkastih vdolbinah nekakšne primitivne oči. Namesto repa je iz trtice rasel trobec ali tipalka z vijoličnimi obročastimi vzorci, ki je dajal vtis ne povsem razvitega žrela. Noge, če zanemarimo črno dlako, so v grobem spominjale na zadnje okončine pradavnih zemeljskih orjaških kuščarjev in so se končale z gosto ožiljenimi gmotami, ki niso bila ne kopita ne kremplji. Ko je bitje dahnilo, so rep in lovke spremenili barvo, kar je moralo biti posledica nekega nezemeljskega telesnega procesa v krvnem pretoku. Na lovkah se je to kazalo v potemnelosti zelenega odtenka, rep pa je porumenel, medtem ko je med vijoličnimi obroči vladala ogabna sivo-bela barva. Pristne krvi ni bilo, le gnusna zeleno-rumena sluz, ki je polzela po tleh in razbarvala podlago, ki se je je dotaknila.

Umirajoči stvor se je očitno zavedel treh mož pred seboj in je začel nekaj momljati, ne da bi premaknil glavo. Doktor Armitage ni nikamor zapisal stvorovih besed, a je prepričan, da ni govoril v angleščini. Sprva zlogi niso kazali nobene povezave s kakšnim zemljanskim jezikom, nazadnje pa je izdavil nekaj nepovezanih vrstic iz Nekromonikona, tistega skrivnostnega, strašnega besedila, v gonji za katerim je bitje doletel ta strašni konec. Kolikor Armitage pomni, je govorilo nekako tako: „N’gai, n’gha’ghaa, bug-shoggog, y’hah. Yog-Sothoth, Yog-Sothoth …“ Besede so odzvenele v ništrc, medtem ko so podhujke vreščale v ritmičnih valovih zlobnega pričakovanja.

Tedaj se je stvorovo sopenje ustavilo in pes je vrgel glavo vznak ter glasno, žalostno zatulil. Rumeni kozlovski obraz onemoglega bitja se je spremenil in velike črne oči so pošastno zasteklenele. Za oknom so ptice nenadoma obnemele in nad šepetavo množico se je razleglo panično brnenje in frfotanje. V mesečini je velik oblak ptic divje poletel proč, v strahu pred tistim, kar je bil še trenutek prej skušal ujeti.

Pes je nenadoma skočil pokonci, prestrašeno zalajal in skočil ven čez okno, skozi katero je bil prišel noter. Iz množice se je izvil krik osuplosti in doktor Armitage je zavpil ljudem zunaj, naj nikogar ne spuste v knjižnico, dokler ne bodo prispeli policija in dežurni zdravnik. Prav hvaležen je bil, da so bila okna knjižnice previsoko, da bi lahko kdo kukal skoznje, in jih je previdno zastrl s temnimi zavesami. Do takrat sta že prišla dva policista. Doktor Morgan, ki ju je sprejel v preddverju, ju je prepričeval, naj zavoljo lastnega duševnega zdravja ne hodita v zaudarjajočo čitalnico, dokler ne bi prišel zdravnik in pokril mrtvi stvor.

Medtem se je na čitalniških tleh dogajalo nekaj strahovitega. Nima smisla opisovati načina in hitrosti razkrajanja, ki sta se odvijala pred očmi doktorja Armitagea in profesorja Ricea. Toda recimo le, da je bila človeškost Wilburja Whateleyja, poleg obraza in dlani, resnično strašansko majhna. Ko je prišel zdravnik, je bila na lesenem podu le še lepljiva bela masa in smrad je skoro že zbledel. Izkazalo se je, da Whateley ni imel ne lobanje ne drugih kosti, vsaj ne v pravem pomenu. To je bil poleg vsega ostalega podedoval po svojem skrivnostnem očetu.

Sedmo poglavje

A vse to je bilo le uvod v dejansko dunwiško grozo. Zmedeni uradni organi so opravili vse potrebne formalnosti, nenavadne podrobnosti so utajili pred tiskom in širšim občestvom in nekaj pooblaščencev je bilo poslanih, da popišejo posest in o nesrečnem dogodku obvestijo vse možne dediče pokojnega Wilburja Whateleyja. Dunwich je bil takrat strašno napet, toliko zaradi vse močnejšega hrumenja pod pogubnim hribovjem, kot zaradi nepravdanskega smradu in butajočih, kipečih zvokov, ki so prihajali iz velike, votle Whateleyjeve domačije. Earl Sawyer, ki je skrbel za hišo in živali tačas, ko Wilburja ni bilo doma, je začel trpeti za resno obliko živčnosti. Pooblaščenci so brž poiskali nekaj izgovorov, da jim ni bilo treba vstopiti v zadelano stavbo, in so prav radi svoj pregled mrličevih bivalnih prostorov, se pravi preurejenih vrtnih lop, omejili na en sam samcat obisk. Na aylesburyjsko sodišče so podali dokaj nerodno in površno poročilo in bojda še danes razrešujejo dediščinski spor med vsemi mogočimi propadlimi in uglednejšimi Whateleyji iz zgornje Miskatonske doline.

Na stari pisalni mizi pokojnega lastnika so našli strašansko obsežen rokopis v neznani pisavi, zapisan v debelem sešitku, za katerega so po delitvi besedila in raznolikosti črnila ter pisave domnevali, da je nekakšen hudo zagoneten in nerazložljiv dnevnik, s katerim so si nekaj časa pošteno belili glavo. Po enem tednu razpravljanja so ga poslali na Miskatonsko univerzo, z mrličevo zbirko tujih knjig vred, da bi se jo moglo dobro preštudirati in nemara prevesti. A kaj kmalu so celo najbolj vrli jezikoslovci spoznali, da je ne bo mogoče razvozlati zlahka. Za starodavnim zlatom, s katerim sta Wilbur in stari Whateley poplačevala svoje dolgove, ni bilo ne duha ne sluha.

Bilo je v mraku devetega septembra, ko je strahota udarila na prosto. Ves večer so bili hribi pošteno hrupni in psi so vso noč divje lajali. Zarana desetega septembra so prvi zbujenci zaznali čuden smrad v zraku. Okoli sedmih zjutraj je Luther Brown, mali hlapec pri Georgeu Coreyju, ki je prebival nekje na poti med Ledenično debrijo in vasico, ves pretresen pribežal s svojega jutranjega sprehoda s kravami do Pravmerne ledine. Kar mešalo se mu je od strahu, tako pobit se je opotokel v kuhinjo. Zunaj je brezglavo rila in mukala nič manj splašena čreda, ki je bila sledila dečku nazaj. Med divjim sopenjem je Luther poskušal izjecljati svojo pripoved gospe Corey.

„Tam čez, na cesti nad sotesko, guspa Corey – neki je b’lo tam! Smrdi grdo in use grmouje in ta malo drevje je potrgal’ stran od ceste, kukr da se je bajta premikala po njej. Pa to še ni use. Na cesti so odtisi, guspa Corey – veliki, ukrogli odtisi, veliki kukr pokrovi sodov. Globoki so pa tok, k’ da je hodu t’m ta prau slon, ampak česa tazga štiri noge ne bi mogle narest. Preden s’m pobegnu, s’m pogledu ene dve stopinji in sta ‘meli črte, k’ so šle v’n iz en’ga konca, kukr da bi pahlačo – sam ene trikrat al’ pa štirkrat večjo od normalne – zabiu pučez u cesto. In or’nk je smrdel, ku u ta stari bajti od coprnika Whateleyja …“

Postal je in ponovno zadrgetal v novem navalu strahu, ki ga je bil prignal domov. Gospa Coreyjeva je, ko iz njega ni mogla spraviti niti besede več, jela telefonirati sosedom. To je sprožilo prvi val poplaha, ki je naznanjal bližajoče se grozote. Ko je na telefon dobila Sally Sawyer, gospodinjo pri Sethu Bishopu, ki je bival najbližje Whateleyjevim, pa je še sama prisluhnila temu, kar ji je imela sogovorka povedati. Sallyjin sin Chauncey, ki je že po naravi slabo spal, je bil zarana hodil po pobočju proti Whateleyjevim, ko je ob pogledu na hišo in pašnik, kjer so se bile Bishopove krave pasle čez noč, v silni grozi zdirjal nazaj domov.

„Ja, guspa Coreyjeva,“ je Sally s tresočim glasom šepetala v slušalko, „Chauncey se je glihkar vrnu od t’m inu skor’ ni mogu govor’t, tok je biu plašen! Reku je, da je bajta ta star’ga Whateleyja razsuta, da pousod ležijo deske, kukr da jo je zraunou dinamit. Baje je ostou sam’ pritličje, k’ je prekrito z neko katranasto sluzjo, k’ prou grozn’ smrdi inu kapla dol z robov, kjer so deske odlomlene. Pa na dvorišu so take strašne stopinje – vel’ke, ukrogle stopinje, večje kukr ta velik sod, inu poune iste sluze kukr na razsuti bajti. Chauncey prau’, da vod’jo prot traunikom, kjer se začne doug pas steptane trave, širš’ kukr sked’n, inu so usi kamniti zidovi na njeni poti porušeni.

Reku je, guspa Corey, reku je, da je šou čist’ prestrašen iskat Sethove krave inu jih najdu na ta zgornem pašniku bliz’ Hudičovga hmeliša, ampak kakšne! Pou jih ni več, skor’ usem ostalim pa je neki izsesal’ kri. Imele so enake rane, kukr Whateleyjevo govedo od takr’t, ku se je rodiu Lavinkin črn pamž. Seth jih je šou pogledat, ampak zaprmej, da nou hotu nit’ bliz’ bajti od coprnika Whateleyja! Chauncey ni gledu, kam je šla sled naprej od travnikou, ampak se mu zdi, da je verjetn’ šla na cesto ob suteski, k’ gre do vasi.

Vam rečem, guspa Corey, da se dugajajo stvari, k’ se ne bi smele dugajat, inu misl’m, da je un črni Wilbur Whateley, k je končou glih t’ko, kukr si je zaslužu, kriu za use to. Vedno sem ved’la, da ni biu čist’ člouk. Misl’m, da sta s ta starim Whateleyjem zaredila v uni zadelani bajti nekej, kar niti tok ni člouk kukr on. Ukol’ Dunwicha so zmerej b’le nevidne stvari – žive stvari –, k’ niso n’č človeške inu tud’ niso dobre za ljudi.

Zemla se je ponoč’ spet ogašala in davi je Chauncey slišou taku glasno kričanje podhujk iz Debri, da ni mogu spat’. Potem se mu je pa zdel’, da je u smeri bajte od coprnika Whateleyja slišou zvok – kukr neko lomlenje lesa al’ pa udpiranje k’kšne vel’ke škatle del’č proč. Zarad’ tega ni mogu zaspat’ do zore, pol je pa le šou k Whateleyju pugledat, kej je b’lo. Dost’ je vidu, vam puvem, guspa Corey! To ne pomen’ n’č dobr’ga inu misl’m, da bi se moral’ naši dedci zbrat’ vkup in kej ukren’t. Vem sam’, da se dugaja nekej grozn’ga inu da bo že še bila huda ura, ampak sam’ Bog ve, kaj se bo zgudil’.

Je vaš Luther vidu, kam so šle sledi? A da ne? No, guspa Corey, če so b’le na cesti na tej strani suteske inu niso šle do vas, pol so morale it’ pa dol u sutesko. S’m zmeri govorila, da Ledenična deber ni n’č prida plac. Podhujke inu kresnice t’m se nikol’ niso obnašale kukr bitja od Boga inu ljudje praujo, da loh t’m dol slišiš čudne reči šumet’ inu govor’t, če se postav’š na ta prau kon’c med skalami in Medvedn’co.”

Tistega opoldneva je tričetrt vseh dunwiških mož in mladcev stopalo po stezah in livadah med novonastalimi Whateleyjevimi ruševinami in Ledenično debrijo, ogledujoč si z grozo strašanske sledove, poklano Bishopovo govedo, zaskrbljujoče ostanke domačije in odrgnjeno, poteptano rastje na poljih in obcestjih. Karkoli je bilo prodrlo na plan, se je bilo nedvomno zaplazilo v veliko zloveščo sotesko, zakaj vse drevje na robu je bilo odrinjeno in polomljeno, v prepadnem grmičevju pa je zevala velika vrzel. Bilo je, kakor da bi bila neka velika hiša, ki jo je bil s seboj povlekel plaz, zdrsnila skozi prepleteno goščo v skoraj navpičen prepad. Iz globin ni bilo slišati ničesar, le pokvarjen zadah je komaj zaznavno vel iz soteske. Nič čudnega torej, da so možje rajši stali na robu in se prerekali, kakor da bi se pogreznili v deber in se srečali z neznano orjaško strahoto v njenem brlogu. Trije psi, ki so bili s skupino, so bili sprva divje lajali, v bližini soteske pa so prestrašeno in z odporom umolknili. Nekdo je telefoniral o zadevi na Aylesburyjški dopisnik, vendar urednik, ki je bil vajen barvitih povesti iz Dunwicha, ni stvari namenil nič več kot le drobno zbadljivo notico, ki jo je kmalu povzel še Associated Press.

Tisto noč so se vsi zaklenili domov in prav vsako hišo ter skedenj so karseda trdno zagradili. Ni treba posebej poudarjati, da živine niso puščali na odprtem. Ob približno dveh vjutro je strašen smrad in divji pasji lajež predramil družino Elmerja Fryeja, ki je živela na vzhodnem robu Ledenične debri, in vsi so slišali od nekod zunaj zadušeno šumenje ali pljuskanje. Gospa Fryejeva je predlagala, da bi telefonirali sosedom, in Elmer je že hotel pritrditi, ko so hipoma zaslišali divji hrup lomečega lesa. Prihajalo je, tako se jim je dozdevalo, iz hleva in brž zatem se je oglasilo huronsko vreščanje in topotanje živine. Psi so se penili in se cvileč stiskali k nogam od strahu otrple družine. Frye je iz navade zanetil svetilko, a je še predobro vedel, da bi bilo pogubno oditi ven na mračno dvorišče. Otroci in ženske so ječali, kričanje jim je branil nek polzaznaven, nejasen obrambni čut, ki jim je prigovarjal, da so od molka odvisna njihova življenja. Nazadnje je oglašanje živine prešlo v milo tarnanje in sledilo je močno reskanje, trganje in grkanje. Fryejevi, stiskaje se v dnevni sobi, se niso upali ganiti, dokler niso zamrli poslednji odmevi globoko v Ledenični debri. Potem se je med turobnim stokanjem iz hleva in demonskim vreščanjem nočnih podhujk iz soteske Selina Frye opotekla do telefona in po vsem kraju raznesla vest o drugem napadu strahote.

Naslednjega dne je bila vsa dežela v paniki. Prestrašene, molčečne skupinice ljudi so prihajale in odhajale od kraja, kjer se je bil pošastni slučaj dogodil. Dve ogromni zaplati steptane trave sta se peli od soteske do Fryejeve kmetije, gromozanski odtisi so bili vtisnjeni v prst in ena plat starega rdečega skednja je bila povsem porušena. Živine so našli le četrtino. Nekaj je je bilo nagnusno raztrgane in vse, kar je preživelo, so morali milostno ustreliti. Earl Sawyer je predlagal, da bi po pomoč poklicali v Aylesbury ali Arkham, a so ga ostali zavrnili, češ da bi nič ne koristilo. Stari Zebulon Whateley iz roda, ki je tičal nekako na polovici med razumnostjo in skvarjenostjo, je mračno namignil na divje obrede, ki bi jih menda morali izvajati vrh hribov. V njegovi rodbini so bili zakoreninjeni stari običaji, čeravno njegovi spomini na recitiranje urokov vsredi velikih pečevnih krogov niso bili povsem povezani z Wilburjem ali njegovim dedom.

Tema je padla na napadeno deželo, preveč otopelo, da bi si mogla zagotoviti dobro obrambo. V nekaj redkih primerih se je več družin zabarikadiralo pod eno streho in skupaj prebedelo noč v malodušju, a na splošnem se je le ponavljalo zabijanje vrat in oken, kakor večer poprej, ter nesmiselno nabijanje mušket in iskanje vil. Toda nič se ni zgodilo, le v gričih je nekajkrat zagrmelo. In ko se je naredil dan, so mnogi ljudje upali, da je bila grozota izginila tako hitro, kot se je bila pojavila. Nekaj hrabrih duš je celo predlagalo odpravo v sotesko, a se nazadnje ni iz tega izcimilo nič, zakaj večina mož je bila še vedno omahljivih, posamezniki pa le niso hoteli tvegati z izvidnico.

Naslednjo noč so hiše znova ogradili, toda družine se niso več toliko gručale vkup. Zjutraj sta domačiji Elmerja Fryeja in Setha Bishopa poročali o razrvanosti psov ter medlih zvokih in smradu iz daljave, potem pa so rani ogledniki z grozo opazili svežo pošastno sled čez pot, ki je obkrožala Stražni grič. Kot doslej so bili robovi ceste razorani od strašanske rušilne gmote pošasti, sled pa je bila na pogled dvosmerna, se pravi je bila hodeča gomila po vsej verjetnosti prišla iz Ledenične debri in se zopet vrnila vanjo po isti poti. Na vznožju hriba je sled iz steptanega šavja, ki je merila trideset čevljev počez, vodila naravnost navkreber in preiskovalci so presenečeni onemeli, ko so videli, da niti največje strmine niso ustavile ali preusmerile neizprosne sledi. Karkoli je že ta strahota bila, je zmogla prečiti povsem navpično skalnato steno. Ko so se pustolovci potem povzpeli na vrh hriba po dostopnejših poteh, so videli, da se je sled končala – ali, bolje rečeno, obrnila – prav tam.

Prav tam, pri kamniti kladi, kjer so Whateleyjevi prirejali svoje peklenske kresove in peli svoje peklenske obredne pesmi na majski predvečer in večer vseh svetih. Zdaj je ta klada ždela na sredi širnega razdejanja, ki ga je bila za seboj pustila orjaška strahota, medtem ko je njeno vbočeno površino kazila gosta, smrdljiva sluz, prav takšna, kakršno so bili videli v ruševinah Whateleyjeve hiše, ko je strahota pobegnila. Možje so se spogledali in si nekaj zamrmrali. Nato so se spustili s hriba. Kazalo je, da je bila strahota zapustila hrib prav tako, kakor se je bila nanj vzpela. Nesmiselno je bilo karkoli ugibati. Ni se bilo mogoče zanesti na običajno sklepanje in smisel. Le stari Zebulon, ki pa ga tedaj ni bilo s skupino, bi znal podati dovolj verjetno, čeprav noro razlago.

Četrtkova noč se je začela tako kot vse minule, le končala se je precej manj srečno. Nočne podhujke v globeli so kričale tako nenavadno vztrajno, da mnogi niso mogli spati, in nekje ob tretji uri so vsi telefoni po okraju začeli divje zvoniti. Tisti, ki so dvignili slušalko, so še lahko slišali poblaznelo kričanje: „Pomagite, o pri ljubem Bogu! …“, nakar je sledil glasen tresk in zvezo je prekinilo. Nastala je tišina. Nihče si ni upal ničesar storiti in nihče ni vedel, od kod je bil klic prišel, vse do jutra. Potem so oni, ki so bili zvonjenje slišali, poklicali po vasi in izkazalo se je, da edino družine Frye ni bilo mogoče dobiti na telefon. Kaj se je bilo pripetilo, so ugotovili uro kasneje, ko se je na hitro zbrana oborožena množica mož podala k Fryejevi domačiji pred sotesko. Bilo je strašno, a točno tako, kot so se bali, da bo. Sledov in pošastnih odtisov je bilo na pretek, a hiše ni bilo več nikjer. Kakor jajčna lupina se je bila zdrobila vase in med ruševinami niso našli ničesar živega ali mrtvega. Le smrad in črno sluz. Družine Elmerja Fryeja iz Dunwicha ni bilo več.

Osmo poglavje

Medtem se je bil pritajen, a toliko bolj grenak razvoj srhljivih dogodkov odvil za zaprtimi vrati bralne sobe v Arkhamu. Nenavadni rokopis, oziroma dnevnik Wilburja Whateleyja, ki so ga bili prinesli na Miskatonsko univerzo v prevajanje, je bil strokovnjake tako za starodavne kot za sodobne jezike močno osupnil in zbegal. Že črkopis v njem, čeprav si je nekaj nalike delil z abecedo mezopotamske arabščine, je bil velika uganka vsem, ki so na tem področju kaj veljali. Na koncu so jezikoslovci dognali, da je bila abeceda najbrž narejena umetno, kot neke vrste tajnopis. Kljub temu ga niso mogli razvozlati z nobenim običajnim kriptografskim ključem, pa četudi so pod drobnogled jemali vse mogoče jezike, ki bi jih bil pisec znal uporabiti. Starodavni učbeniki z Whateleyjevih polic pri tem niso čisto nič pomagali, čeprav so bili na moč zanimivi in so v več slučajih filozofom in znanstvenikom obljubljali vpogled v nove, grozljive razsežnosti. Eden izmed njih, težak tom z železno zaponko, je bil v neki drugi tuji pisavi – ta je bila precej drugačna in je bolj kot na karkoli drugega spominjala na sanskrt. Stari zvezek so prepustili v skrb doktorju Armitageu, tako zaradi njegovega vnetega zanimanja za primer Whateleyjevih kot zastran njegovega obširnega poznavanja jezikoslovja in starih mističnih zapisov še iz srednjega veka.

Armitage je posumil, da je abeceda nemara skrivna vrsta zapisa katerega izmed pozabljenih kultov iz starejših časov, ki so podedovali nekatere obrede in šege od čarodejev iz saracenskega sveta. A vendar je to pustil vnemar, kajti nesmiselno bi bilo ugotavljati izvor znakov, če so bili, kot je sumil, v tem slučaju uporabljeni kot šifra v sodobnem jeziku. Prepričan je bil, da se pisec ne bi bil hotel obremenjevati z uporabo sebi tujega jezika, razen morebiti za zapis kakih posebnih izrekov in pripisov. Tako se je nad rokopis vrgel s predpostavko, da ga je bila velika večina v angleščini.

Doktor Armitage je iz izkušenj in neuspehov svojih sodelavcev vedel, da je bila uganka hudo obsežna in zapletena; s preprostejšimi metodami se ni bilo vredno ubadati. Ves avgust je tičal obdan s knjigami o kriptografiji. Na vse kriplje se je prebijal skozi znanje vse knjižnice, bedeč noč za nočjo ob skrivnostni Trithemiusovi Poligraphii, De Furtivis Literarum Notisu Giambattiste Porte, Traité des Chiffres De Vigenèreja, Falconerjevi Cryptomenysis Patefacti, razpravah Davysa in Thicknesseja iz osemnajstega stoletja in tudi ob bolj sodobnih strokovnjakih, denimo Blairu, von Martenu in Klüberjevem Kryptographiku. Preučevanje knjig je prepletal s pregledovanjem rokopisa samega in čedalje bolj je bil prepričan, da je imel opravka s prefinjenim, genialnim tajnopisom, v katerem so številni ločeni seznami ustreznih črk prerazporejeni v nekakšno množitveno tabelo, sporočilo pa je potlej zgrajeno s pomočjo poljubnih ključnih besed, ki jih pozna le pisec. Dela starejših mislecev so mu pomagala bolj kakor knjige novejših, tako da je Armitage prišel do zaključka, da je bila šifra rokopisa strašansko stara. Kar nekajkrat se mu je že dozdelo, da je razrešil uganko, pa ga je potem pahnil na začetek kak novi, nepredviden delček sestavljanke. Z bližajočim se septembrom pa so se oblaki skrivnosti pričeli razblinjati. Prgišče črk, ki so bile uporabljene v točno določenih koncih rokopisa, se je postopoma izkazalo za nezmotljivo pravilne. Postalo je jasno, da je bilo besedilo resnično v angleškem jeziku.

Na večer drugega septembra je bila uganka razrešena in doktor Armitage je prvič lahko prebral zvezen odlomek iz zapisov Wilburja Whateleyja. Res je bil dnevnik, kot so bili ugibali, in napisan je bil v slogu, ki je jasno kazal na okultno načitanost, a splošno nepismenost nenavadnega bitja, ki ga je bilo pisalo. Že prvi daljši odlomek, ki ga je Armitage razvozlal, umeščen v 26. november 1916, se je izkazal za obupno neprijetnega. Takrat ga je bil pisal otrok, ki je štel tri leta, nosil pa videz dvanajst- ali trinajstletnika.

„Naučil sem se danes Aklo za Sabaoth,“ je pisalo. „Nisem maral, ker odgovorilo je iz gore, ne pa iz zraka. Tisti je bolj razvit v zgornjem nadstropju od mene, kot mislil sem, in verjeten nima veliko človeški možgani. Ustrelil sem ovčarja Jacka od Elam Hutchins, ko hotel me je ugrizniti, in Elam je rekel, da ubil me bo, če ovčar umre. Verjeten me ne bo. Deda je učil mene prejšnjo noč, da govoril sem izrek Dho, in mislim, da videl sem notranje mesto pri dveh magnetnih poljih. Ko zemlja bo čista, šel bom na ta dva pola, če ne bo mi uspel izrek Dho-Hna. Tisti iz zraka so rekli mi ob sabatu, da leta bodo minila, preden očistil bom Zemljo. Verjeten deda bo takrat že mrtev, zato naučiti se bom moral vse kote ravni in izreke med Yr in Nhhngr. Tisti zunaj bodo pomagali, ampak ne morejo imeti telesa brez človeške kri. Tisto zgoraj je videti, da pravo bo. Lahko ga vidim malo, ko naredim znak od Voorish ali pihnem vanj prah od Ibn Ghazi. Podobno je njim na večer pred majem. Drugi obraz bo mogoče izginil. Sprašujem se, kako jaz bom izgledal, ko Zemlja bo čista in človekov ne bo na njej. Tisti, ki prišel je z Aklo Sabaoth, rekel je, da bom mogoče iznekažen, ker zunanjost je preveč njihova.“

Ko je napočilo jutro, je bil doktor Armitage, prepoten od groze, še vedno povsem buden in osredotočen. Vso noč je bil bedel nad rokopisom pod brnečo električno svetilko na svoji študijski mizi, listajoč s tresočimi se rokami stran za stranjo, da bi čim hitreje dešifriral skrivnostno besedilo. Živčno je bil telefoniral svoji ženi, da ga ne bo domov, in ko mu je prinesla zajtrk na univerzo, je le s težavo pogoltnil kak grižljaj. Ves oni dan je bral, postal je tu in tam le toliko, da je ponovno uporabil zapleten ključ za dešifriranje. Dobil je kosilo in večerjo, a obojega je pojedel strašno malo. Sredi naslednje noči je zadremal na stolu, vendar se je kaj kmalu prebudil iz objema nočne more, skoraj tako neznosne kakor strašne resnice in grožnje človeškemu obstoju, ki jih je bil odkril.

Vjutro četrtega septembra sta profesor Rice in doktor Morgan po vsej sili hotela govoriti z njim, od njega pa sta odšla vsa pretresena in pobledela. Tisti večer je legel v posteljo, a je spal nemirno. V sredo – naslednji dan – se je vrnil k rokopisu in pričel delati izpiske iz trenutnih odstavkov in iz onih, ki jih je bil že razvozlal. V ranih jutranjih urah je nekaj malega prespal v fotelju v svojem kabinetu, a je že pred zoro sedel nazaj za rokopis. Malo pred poldnevom ga je poklical njegov zdravnik, doktor Hartwell, in vztrajal, naj Armitage preneha z delom. Oni ga je zavrnil in zatrdil, da mora po vsej sili prebrati dnevnik do kraja, ob tem pa obljubil razlago enkrat pozneje.

Tistega večera, ko je mrak ravno padel na zemljo, je dokončno opravil s svojo mukotrpno nalogo in se izmučen sesedel na stol. Njegova soproga ga je, ko mu je prinesla večerjo, našla skoraj nezavestnega. Toda razumen je bil le dovolj, da je opazil, kako je poškilila proti njegovim zapiskom, in jo s prestrašenim krikom odvrnil od prebiranja vsebine. Slabotno je vstal s stola, nabral popisane papirje in jih zložil v veliko ovojnico, ki jo je nato zapečatil in skril v notranji žep svojega plašča. Premogel je dovolj moči, da je prišel domov, a je bil tako bolehen, da so domači pri priči poklicali doktorja Hartwella. Ko mu je zdravnik pomagal v posteljo, je le še ponavljal: „Ampak kaj, pri Bogu, naj vendar ukrenemo?“

Doktor Armitage je zaspal, a je bil naslednjega dne v delnem deliriju. Hartwellu ni ničesar pojasnil, le kadar se je pomiril, je zahteval takojšnji sestanek z Riceom in Morganom. Kadar se je pošteno razburil, ga je divje nagovarjal, naj nekaj v zagrajeni domačiji pri priči uničijo, in nejasno omenjal nekakšen načrt za pomor vsega človeštva, flore in favne na Zemlji, za katerim naj bi stala strašna starejša nezemeljska rasa iz druge dimenzije. Kričal je, da je planet v nevarnosti, kajti Stari stvori so ga želeli povsem oklestiti in odvleči proč iz osončja in snovnega kozmosa v neko drugo planoto obstoja, iz katere se je bil pretaknil nepredstavljivo dolgo tega. Spet drugič je zahteval strašni Nekronomikon in Remigiusov Daemonolatreiae, v katerem je hotel poiskati nek izrek, s katerim bi svoje namišljen strahove potrdil.„Ustavite jih, ustavite!“ je kričal. „Whateleyjeva sta jih hotela spustiti sem, najhujše pa je še zmeraj tukaj! Povejte Riceu in Morganu, da moramo nekaj ukreniti – o vsem skupaj vemo bore malo, a vsaj to vem, kako napraviti prašek … Nahranili ga niso že vse od drugega avgusta, ko je Wilbur umrl na univerzi, in če nič ne ukrenemo …“

Toda Armitage je bil pri svojih triinsedemdesetih letih še vedno zdravega telesa in je tiste noči prespal svojo bolehnost, ne da bi se nalezel kakšne vročice. Prebudil se je v petek popoldne, bistre glave, a še zmeraj hudo prestrašen in čuteč se odgovornega. V soboto popoldne si je nabral dovolj moči, da je mogel oditi v knjižnico in se sestati z Riceom in Morganom. Preostanek dneva in večera se je trojica mučila z najbolj neverjetnimi mislimi, prepletenimi v duhamorno razpravo. Z natrpanih polic so jemali čudne in strašljive knjige, nekatere so morali celo prinesti iz posebno varovane hrambe. Na hitro so prepisovali diagrame in izreke, ki jih kar ni zmanjkalo. O kakšnem dvomu ni bilo ne duha ne sluha. Vsi trije so bili videli Wilburja Whateleyja, ko je ležal na tleh sobe v prav tej knjižnici, zato jim še na misel ni padlo, da bi dnevnik ovrgli kot nesmiselne blodnje blazneža.

Porodilo se je vprašanje, ali naj obvestijo zvezno policijo, pa so se na koncu zedinili, da je ne bodo. Nekaterim rečem, vpletenim v to zadevo, ni bilo mogoče verjeti, če jih človek prej ni bil videl na lastne oči, kar je pričala že tedanja preiskava Wilburjeve smrti. Pozno ponoči se je trojica razšla, ne da bi se bila dejansko kaj dogovorila, a vso nedeljo je Armitage marljivo primerjal formule in mešal kemikalije, ki jih je bil dobil iz univerzitetnega laboratorija. Dlje ko je bral zakleti dnevnik, bolj je dvomil v učinkovitost kakršnega koli sredstva zoper stvor, ki ga je bil Wilbur Whateley zapustil človeštvu – grozeči stvor, ki se je pripravljal, čeprav Armitage tega ni mogel vedeti, že čez nekaj ur planiti na prosto in postati zdaj vsem tako znana dunwiška strahota.

V ponedeljek se je Armitageovo delo nadaljevalo, zakaj njegova naloga je zahtevala na kupe raziskav in poskusov. Z vsakim novim prebiranjem pošastnega dnevnika se je načrta lotil drugače, a tudi tedaj je vedel, da končni načrt še zdaleč ne bo zagotovil uspeha. V torek je že poznal sosledje prihajajočih ukrepov in se je pripravljal, da bo v roku enega tedna lahko odpotoval v Dunwich. V sredo pa se mu je nenadoma vse podrlo. V kotičku Arkhamskega vestnika je odkril norčavo poročilo agencije Associated Press, opozarjajoče na gromozansko pošast, ki jo je v Dunwichu predramilo pretihotapljeno žganje. Doktor Armitage je ves zaprepaden telefoniral Riceu in Morganu. Pogovarjali so se dolgo v noč in že naslednjega dne so se začeli mrzlično pripravljati. Armitage je vedel, da se bo soočil s strašnimi silami, vendar ni poznal drugega načina, da bi izničil strašansko zlo, ki so ga bili napravili vsi tisti pred njim.

Deveto poglavje

V petek zjutraj so se Armitage, Rice in Morgan odpeljali z avtomobilom v Dunwich. V vasico so prispeli okoli trinajste ure. Nebo je bilo vedro, a celo v topli sončavi je nad čudnimi pogiblimi griči in globokimi, senčnimi kotanjami neprijetne pokrajine prežala nekakšna prikrita tesnoba. V sinjini neba je lahko človek sem ter tja na vršacih opazil turobne kamnite kroge. Po prestrašeni molčečnosti, ki je vladala v vaški trgovini, so možje začutili, da se je bilo pripetilo nekaj hudega, in kaj kmalu so izvedeli za uničenje Fryejeve hiše z družino vred. Preostalo popoldne so se vozili po Dunwichu, izprašujoč krajane o minulih dogodkih in ogledaje si na lastne oči grozljive ruševine Fryejeve domačije, na kateri je še zmeraj tičala lepljiva sluz, pošastne odtise na dvorišču, pohabljeno Bishopovo govedo in ogromne pasove steptanega ter polomljenega rastlinja na raznih krajih. Sled, ki se je vila gor in dol po Stražnem griču, se je Armitageu zdela tako zelo pomembna, da je dolgo preučeval zlovešč kamniti oltar na vrhu.

Čez čas se je trojica odločila, da bo poiskala predstavnike zvezne policije, ki so bili prišli davi iz Aylesburyja v odgovor na tragedijo pri Fryejevih, in si z njimi izmenjala svoja opažanja. Toda to je bilo lažje reči kot storiti, kajti policistov niso mogli najti nikjer. Z avtomobilom se jih je bilo pripeljalo pet, vendar je vozilo sedaj tičalo prazno nekaj sto čevljev proč od Fryejevih ruševin. Krajani, ki so bili vsi po vrsti govorili s policisti, so bili prav tako zbegani kot Armitage in njegova tovariša. Vtem se je stari Sam Hutchins nečesa spomnil in pobledel. Pomignil je Fredu Farru in pokazal na hladno globoko globel, ki je zevala v bližini.

„Zaboga,“ je dahnil, „reku s’m jim, nej ne rinejo dol u sotesko. Nis’m mislu, da bo kdo probu – zarad’ sledi pa smradu pa ptičev, k’ se tko grozn’ derejo v tisti temi …“

Tako domačine kot obiskovalce je zmrazilo do kosti in vsi so podzavestno napeli ušesa. Armitage, ki je zdaj končno videl pustošenje strašne dunwiške gonobe, je čutil na svojih plečih hudo težo odgovornosti. V kratkem bo sonce zašlo in tedaj bo orjaško svetoskrunstvo ponovno romalo po svoji pošastni poti. Negotium perambulans in tenebris … Stari knjižničar je v mislih ponavljal izrek, ki se ga je bil naučil, in se trdno oklepal koščka papirja, na katerem je bil drugi izrek, ki si ga ni bil uspel zapomniti. Preveril je, da njegova električna svetilka deluje. Poleg njega je Rice iz torbe vzel kovinsko razpršilo, kakršno se rabi za boj proti mrčesu, medtem pa je Morgan pripravil puško za veliko divjad, ki jo je nosil s seboj kljub opozorilom drugih dveh, da nobeno orožje s tega sveta ne bo pomagalo.

Armitage, ki je bil prebral strašni dnevnik, je še predobro vedel, kakšno bitje pričakovati. A da bi ne podžgal strahu dunwiških prebivalcev, jim je večino zamolčal. Upal je, da se bo stvor dalo izgnati, še preden bi se razvedelo, iz kakšnega pošastnega sveta je bil pribežal. Ob mraku so se prebivalci odpravili domov, da bi se čim prej zaklenili v svoje hiše, čeprav je bilo iz sedanjega stanja jasno, da jim noben zapah in deska nista mogla pomagati zoper sile, ki po svoji volji upogiba drevesa in ruši hiše. Ko se je trojica odločila, da bo počakala pri Fryejevih ruševinah ob soteski, so drugi le žalostno majali z glavami in ob odhodu opustili vsako upanje, da bodo tujce še kdaj videli.

Tisto noč je pod hribovjem silovito bobnelo in nočne podhujke so svareče ščebetale. Sem in tja je veter, vejoč iz Ledenične debri, v gosti nočni zrak ponesel kanček pokvarjenega smradu. Smradu, ki so ga bili vsi trije možje duhali že enkrat prej, ko so stali nad umirajočim bitjem, ki se je bilo petnajst let in pol izdajalo za človeka. Toda pričakovano zlo se ni pojavilo. Karkoli je že tičalo v debri, je ostajalo tiho in prihuljeno, in Armitage je posvaril svoja tovariša, da bi bilo zanje usodno iti nad njo v temi.

Noč se je leno prelila v jutro in nočno šumenje je potihnilo. Dan je bil siv in turoben, tu in tam je pršel hladen dež. Za gričevjem na severozahodu so se pričeli nabirati vse gostejši in temnejši oblaki. Prišleki iz Arkhama si niso bili na jasnem, kaj storiti. Pred čedalje hujšim nalivom so se zatekli pod streho ene izmed preživelih zidav na Freyjevi kmetiji in tamkaj tuhtali, ali naj počakajo ali se podajo v sotesko poiskat in ubit tisto neimenljivo, zlohotno ujmo. Z neba se je izlivalo kot iz škafa in iz daljave je odzvanjalo težko gromenje. V oblakih so nekajkrat zamežikali prameni svetlobe, hip zatem pa je silovit blisk udaril v bližino, kakor da bi se spuščal v globine zaklete soteske. Nebo se je stemnilo in vsi pričujoči so upali, da bo nevihta, čeprav huda, kratka in jo bo nasledila sončna vedrina.

Čez eno uro je bilo še vedno neprijetno temno, ko se je zaslišalo s ceste zmeden vrvež. Že kmalu se je prikazala prestrašena skupina kakih ducat mož, ki so tekli, vpili, nekateri celo brezglavo cvilili. Nek moški med prvimi prispelimi je pričel v solzah jecljati, in kar je nazadnje uspel izdaviti, je arkhamske može hudo pretreslo. “Bog se n’s usmili!” je moški zahlipal, “spet je šlo v’n, tokrat u dnevni svetlobi! Zuni je – zuni je in prov zdele gre naokol’ in sam Bog ve, kdaj n’s bo use pogubil’!”

Govorec je zasoplo umolknil, a je že takoj nadaljeval drugi.

„Skor’ pred eno uro je Zeba Whateleyja poklicala guspa Corey, Georgeova žena, k’ ž’vi dol pr’ križišu. Rekla je, da njihou hlap’c Luther zganjou krave domou ’spod nevihte, ku je vidu, da so se drevesa na ta drugem koncu suteske upogn’la, in je zaduhu tist’ odur’n vonj, kukr takr’t, ku je našu tiste vel’ke sledi prejšn pundel’k. Rekla je, da je on reku, da se je slišal’ neko čudno pluskanje, pa ne t’ko, kukr bi to delala drevesa al’ pa grmouje, in putem se je k’r naenkrat dreuje ob cesti začel’ lomit’ na usako stran in u blatu je neki grozn’ močno lomastil’ in pluskal’. Paz’te, Luther je vidu sam zlomleno dreuje, n’č druzga!

In t’m, kjer gre Bishopov potok pod cesto, je slišou grozno cvilenje in upogibanje mostu. Reku je, da je jasn’ slišou, k’ da se bo usak hip zlomu. In umes ni vidu čist nič, sam’ zlomleno dreuje in podrast. K’ se je tisto pluskanje oddaljil’ – u smer’ bajte coprnika Whateleyja in Stražn’ga griča – je Luther dobu dost’ korajže, da je šou pugledat tla na tistem mestu, k’ jo je prvič slišu. B’lo je fejst temno in dež je zmoču in zabrisou tla, ampak na robu suteske, kjer so b’la razmaknena drevesa, je najdu tiste ogromne ukrogle odtise ku takr’t u pundel’k.”

Takrat ga je prekinil prvi govorec.

„Ampak tist’ ni b’lo še n’č! Zeb je klicou ljudi gor in dol, putem pa je k’r naenkrat zazvonu telefon Setha Bishopa. Negova gospodinja Sally je b’la usa iz sebe. Vid’la je, kuko se dreuje upogiba ob cesti, in je rekla, da je slišala nek druzast zvok, kukr da bi slon pihou in lomastu, k’ je šou prot’ bajti. Govorila je o hudem smradu in kuko je slišala svoj’ga tamauga, Chaunceyja, kričat, da je bil točn’ tak vonj, kukr na pundelkovo jutro pr’ Whateleyjevi razvalini. Pa psi so se tud’ vsi po vrst’ drli ko jesihar.

Putem je zakričala in rekla, da se je lopa ob cesti naprej razsula, kukr da bi jo neurje porušil’, ampak vet’r ni biu dovolj moč’n za kej tazga. En kup ljudi na zvezi je zajel’ sapo. Sally je putem še enkrat zaupila in rekla, da se je ugraja na dvorišu zdrubila pod težo nečesa, česar ni vid’la. Putem so vsi slišal’, kuko sta se Chauncey in ta stari Seth zadrla, Sally pa je kriknila, da je neki težkega zadel’ ob bajto – ne strela al pa kej pudobn’ga, ampak neka težka reč, k’ se je zaletavala spet in spet, pa še zmerej skoz’ okno niso n’č vidl’. In putem … in putem …”

Vsi obrazi so zijali še bolj prestrašeno in Armitage, pretresen kot je bil, je komajda premogel dovolj zbranosti, da je govorca spodbudil, naj vendar dokonča.

„In putem … je Sally zakričala: ‚Na pumoč, bajta se udira!’ … In po telefonu smo slišal’ grozno ropotanje in cel kup kričanja, kukr k’ je šla k Vragu bajta od Elmerja Fryeja, ampak hujš’!”

Moški se je ustavil, zato je nadaljeval nekdo tretji.

„In to je b’lo to. Po tem se ni iz telefona slišal’ n’č več. Sam’ tišino. Tisti, k’ smo use to slišal’, smo pr’ Coreyju nabral’ tolk dobrih mož, kukr je šlo, in pr’šli k vam, da sliš’mo, kaj se vam zdi najboljš’ narest. Ampak jest misl’m, da je to Guspodova kazen za naše grehe in prot’ njej ne more nuben smrtnik n’č.”

Armitage je spoznal, da je nastopil čas za dejanja, in odločno nagovoril trepetavo množico domačinov.

„Za njo moramo, možje.” Poskušal je zveneti karseda pomirjujoče. „Mislim, da obstaja možnost, da se nadloge odkrižamo. Vsi veste, da sta bila Whateleyjeva moža čarovnika – no, to bitje je plod čarovnije in ga zato lahko izniči le čarovnija sama. Prebral sem dnevnik Wilburja Whateleyja in nekaj tistih čudnih knjig, ki jih je svojčas bral, in mislim, da poznam pravi urok za izganjanje tiste pošasti. Seveda nič ni nikoli gotovo, a poskusiti ni greh. Bitje je nevidno – vedel sem, da bo –, ampak v tem razpršilniku je prašek, ki ga bo nemara razkril za hip ali dva. Kasneje ga bomo preizkusili. Resnično je strašna reč, vendar še zdaleč ne toliko kot vse tisto, kar bi Wilbur priklical, če bi živel dlje. Nikoli ne boste vedeli, čemu se je svet izognil. Zdaj se moramo odkrižati le te ene nadloge, ki pa se ne more razmnoževati. Kljub temu lahko stori ogromno škode, zato ne smemo odlašati.

Slediti ji moramo. To pomeni, da moramo na kraj, ki ga je nazadnje opustošila. Naj nas nekdo povede tja – sam ne poznam teh poti, se mi pa le dozdeva, kje se najhitreje pride. Kaj porečete?”

Možje so trenutek mencali, potem pa je Earl Sawyer z umazanim prstom pokazal skozi pojenjajoče deževje in tiho spregovoril.

„Do Setha Bishopa lahko najhitrej’ pridete, če greste čez tist’ traunik, prebredete potok t’m, kjer je plitvina, in splezate po Carrierjevi košenici in čez drva na drugo stran. Pr’šli boste na cesto čist’ bliz’ Sethov’ga placa – mičken’ na drugo stran.”

Armitage, Rice in Morgan so jeli hoditi v pokazano smer. Večina domačinov jim je počasi sledila. Nebo se je jasnilo in nevihta je počasi pojenjala. Ko je Armitage zavil v napačno smer, ga je Joe Osborn hitro opozoril in stopil naprej, da bi jih usmeril na pravo pot. Pogum in gotovost sta se kopičili. Ali mračna senca skoro povsem navpičnega gozdnatega griča, ki je ležal na zadnjem kosu njihove bližnjice, in osupljivo starodavna drevesa, mimo katerih so se morali povzpeti kot po lestvi, je njihovo vzdušje pošteno načela.

Ko so prispeli na blatno stezo, se je že pokazalo sonce. Bili so malce dlje proč od Bishopove domačije, a upognjena drevesa in pošastne stopinje so pričale o tem, kaj je bilo hodilo tod mimo. Ostankom hiše za ovinkom niso posvetili veliko časa. Bilo je prav tako kot pri Freyjevih in v razbitinah hiše in hleva niso mogli najti žive duše. Nihče ni želel ostati tam, vsred smradu in lepljive sluzi, in vsi so se kot po občutku obrnili v smer, kamor so vodile gnusne stopinje – proti Whateleyjevim razbitinam in z oltarjem okronanemu Stražnemu griču.

Ko so možje obšli domovanje Wilburja Whateleyja, so močno zadrgetali in polaščala sta se jih ponovno dvom in oklevanje. Ni bilo kar tako slediti nečemu, kar je bilo veliko kot hiša, a nevidno, in krvoločno kot le najhujši demoni. Ob vznožju Stražnega griča so stopinje zapustile cesto in sled v razmočeni rasti, ki je ostala od bitjevega prejšnjega vzpona na vrh, je bila ponovno sveža.

Armitage je potegnil na plan dober žepni daljnogled in z njim preletel strmo zeleno pobočje. Potlej je predal daljnogled Morganu, čigar vid je bil ostrejši. Po trenutku opazovanja je Morgan vzkliknil, podal pripravo Earlu Sawyerju in pokazal nekam na pobočje. Sawyer si je nekaj časa dal opraviti s teleskopom, saj ga ni bil vajen, a je sčasoma z Armitagevo pomočjo izostril pogled. Ko mu je uspelo, je kriknil veliko glasneje kot Morgan.

„Bog n’m pomagej, trava in grmje se premikata! Pučasi gre gor, zdele gre na vrh, bogve zakaj!”

Panika je bila nalezljiva in se je hitro razširila med možmi. Eno je bilo iskati strašno bitje, nekaj povsem drugega pa ga je bilo najti. Uroki bodo verjetno delovali – a kaj, če ne bodo? Armitagea so začeli spraševati, kaj vendar ve o stvoru, in noben odgovor jih ni povsem zadovoljil. Vsem se je zdelo, da stojijo čisto preblizu plati narave, ki bi se ji morali na daleč izogniti in ki je povsem tuja človeškemu razumu in njegovi dojemljivosti.

Deseto poglavje

Naposled so se trije možje iz Arkhama – stari belobradi doktor Armitage, tršati, osiveli profesor Rice in mladi, vitki doktor Morgan – sami povzpeli na hrib. Potem ko so potrpežljivo podučili prestrašeno skupino o uporabi daljnogleda, so jo skupaj z napravo pustili na cesti. Medtem ko so se vzpenjali, so posamezniki, ki so si podajali kukalo, budno spremljali vsak njihov korak. Pot je bila zoprna in Armitageu je bilo treba večkrat pomagati. Visoko nad pehajočo se trojico je velika sled drhtela, medtem ko jo je njen peklenski stvarnik svežil s polžjo premišljenostjo. Kmalu je postalo jasno, da se mu zasledovalci približujejo.

Curtis Whateley – iz ugledne rodbine – je držal daljnogled, ko so se nenadoma Arkhamčani ločili od sledi. Skupini je dejal, da so možje po vsej verjetnosti poskušali priti na nekoliko nižji vrh, ki je nudil razgled na delež sledi precej višje od kraja, kjer se je rastje trenutno upogibalo. Ta domneva se je izkazala za pravilno in trojica je dosegla nižje teme le malo za tem, ko ga je bila obšla nevidna pošast.

Takrat je Wesley Corey, ki je ravno držal daljnogled, zaklical, da Armitage namešča pršilnik, ki ga Rice drži, in da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Med možmi je završalo od vznemirjenja, kajti spomnili so se, da je bil namen razpršilnika za trenutek prikazati nevidno strahoto. Dva ali trije možje so zatisnili oči, toda Curtis Whateley je pograbil daljnogled in ga natančno naravnal. Videl je, da je imel Rice, ko je trojica tako stala višje za stvorom, odlično priliko, da raztrosi prah s čudežnim učinkom.

Oni brez daljnogleda so videli le eksplozijo sive megle – megle, velike kakor večja stavba – blizu gorskega vrha. Curtis, ki je bil držal pripravo, jo je s predirljivim krikom spustil v blato na cesti. Opotekel se je in že bi se sesedel na tla, da ga ni nekaj njegovih tovarišev še pravi čas ujelo in podprlo. Lahko je le še polglasno ječal: „O, o pri Bogu milem … tista reč … tista reč …”

Usula se je ploha vprašanj in edino Henry Wheeler je pomislil, da bi pobral ter obrisal blatni daljnogled. Curtis ni več premogel treznega razmišljanja in celo kratki odgovori so mu bili velika muka.

„Veči je od skedna … ceu iz migotavih vrvi … cela reč ‘ma obliko jajca, ugromn’ga jajca, s kupom nog z luknami, k’ so se zapirale, ku je stopala … n’č ni trdnega na njej – vse sam’ spužvasto, nar’jeno iz gumazečih louk, stisnenih skup’ … pousod vel’ke, izbulene oči … deset al’ dvejset žrel al’ rilceu na straneh, vel’kih kukr dimne cevi, k’ so se odpiral’ in zapiral’ … siva je, z modrimi al’ vijol’čnimi kolobarji … in Bog mi pomagej – tisti pol-obraz na vrhu! …”

Ta poslednji spomin je bil za ubogega Curtisa kaplja čez rob. Ne da bi mogel reči kaj več, se je nezavesten zgrudil po tleh. Fred Farr in Will Hutchins sta ga odnesla na kraj ceste in ga položila na vlažno travo. Henry Wheeler je drgetaje usmeril očiščeni daljnogled proti hribu, da bi videl, karkoli je bilo pač že moč videti. Kukalo je razkrilo tri drobne postavice, ki so tekle proti vrhu tako hitro, kolikor je tisti sloki klanec dopuščal. Le njih – nič drugega. Naenkrat so vsi zaslišali neobičajno bučanje iz globeli za njimi in celo v podrasti Stražnega griča samega. Bilo je to vreščanje nočnih podhujk, ki so svoje divje večglasje obarvale z napetim in škodoželjnim pričakovanjem.

Earl Sawyer je prevzel daljnogled in opisoval, kako tri postave stojijo na vrhovnem grebenu, višinsko vzporedno z oltarnim kamnom, vendar precej oddaljene od njega. Ena postava, je dejal, je očitno dvigala roke nad glavo v enakomernih presledkih. Medtem ko je to govoril, se je preostali množici zazdelo, da sliši polglasen, melodičen zvok iz daljave, kakor da bi kretnje spremljalo glasno urekanje. Obris vršaca tisti hip je moral biti nekaj tako grotesknega in neverjetnega, da bi osupnil vsakogar, vendar nihče od gledalcev ni bil pri volji, da bi cenil njegovo umetniško dražest. „Menda izreka urok,” je šepnil Wheeler, ko si je prisvojil daljnogled. Podhujke so divje ščebetale v skrajno nenavadni, kaotični umerjenosti, ki ni bila prav nič skladna z opazovanim obredom.

Nenadoma se je zmračilo, pa čeprav ni bilo enega samega oblaka na nebu. Bil je to prav poseben dogodek in so ga tudi vsi opazili. Pod gričevjem in na nebu se je začelo oglašati vse glasnejše bobnenje in se prepletlo v silen trušč. Zabliskalo se je, ali množica je zaman iskala sledove nevihte. Zareki arkhamskih mož so bili sedaj čisto razločni in Wheeler je videl skozi kukalo vse tri postave usklajeno mahati z rokami. Iz neke oddaljene domačije se je izvil divji pasji lajež.

Mrak se je še zgostil in občinstvo se je zbegano oziralo proti obzorju. Iz vse temnejše nebesne modrine se je izlila vijolična temota in se zgostila nad gromečimi hribi. Isti hip se je ponovno zabliskalo, še bolj jarko kakor prej, in vsem se je zazdelo, da je bila strela nad obrednim kamnom v višavju za seboj pustila nekakšno meglico. A nihče takrat ni gledal skozi daljnogled. Podhujke so še naprej enakomerno čivkale in na dunwiške može je pritisnila zloslutna napetost, ki se je nabirala v zraku.

Brez opozorila so odjeknili nizki, škrtajoči in hreščeči zvoki, ki bodo vsem pričujočim za vedno ostali v spominu. Ni jih proizvedlo človeško grlo, zakaj takega neusmiljenega hrupa niso zmožne glasilke nobenega človeka. Prav rad bi rekel, da so se izvili iz samega peklenskega brezna, ko ne bi nedvomno prihajali s kamnite klade vrh hriba. Zgrešeno bi jih bilo klicati zvoki, ko pa se je strašno vibriranje, nižje od najnižjega znanega zvoka, bolj dotaknilo najglobljih koncev zavesti in čutnic groze kakor samega ušesa. Toda zvoki jim moramo reči, ker so nedvomno tvorili nerazumne, nejasne besede. Bile so glasne – glasne kot bobnenje in grmenje, med katerim so odmevale –, vendar niso prišle iz ničesar očesu vidnega. In ker se je domišljija tako zatekla k najhujšemu, kar si je bilo mogoče predstavljati, se je stisnjena gručica ljudi stisnila še tesneje skupaj in se pripravila na to, da bo vsak hip udarilo po njih.

„Ygnaiih … ygnaiih … thflthkh’ngha … Yog-Sothoth …” je odzvanjalo ogabno krakanje iz praznine. „Y’bthnk … h’ehye - n’grkdl’lh …”

Govor se je tu ustavil, kakor da ga prekinja nek duševen napor. Henry Wheeler je uprl oko v daljnogled, a je videl le tri groteskne človeške obrise na vrhu, ki so svoje roke besno upogibali v čudne geste, medtem ko se je njihovo zaklinjanje bližalo svojemu vrhuncu. Iz kakšnih črnih vrelcev pogubnega strahu, iz kakšnih nepoznanih globin zavesti onkraj mej našega vesolja, dedovanih po nepredstavljivih poteh, so se izvijali tisti nejasni, hreskajoči kriki? Hipoma so se okrepili v poslednji neizmerni besnoti.

„Eh-ya-ya-ya-yahaah-e’yayayayaaaa … ngh’aaaaa … ngh’aaaa … h’yuh … h’yuh … POMOČ! POMOČ! … oo-oo-oo-OČE! OČE! YOG-SOTHOTH! …”

In s tem se je končalo. Pobledela množica na cesti, ki si še vedno ni opomogla od nedvomnih angleških besed, ki so se predirljivo izlile iz praznote nad grozečo oltarno klado, ni nikdar poslej več slišala teh besed. Namesto tega so divje poskočili, ko je gore stresel sunkovit tresk, ki mu nihče ni znal določiti izvora. En sam blisk je šinil iz vijoličastega nadglavišča v oltarno klado in na vse strani se je z nje pognal sunek nevidne sile in nepojmljivega smradu. Drevesa, trava in podrast so divje završali in prestrašeno množico ob vznožju hriba, oslabljeno od gnusobnega vonja, je skoraj pometalo po tleh. Iz daljave so zatulili psi, zelenje je upadlo v čudno, bolehno rumeno-sivo barvo in po poljih ter gozdovih so obležale poginule nočne podhujke.

Smradu kmalu ni bilo več, a rastlinje je ostalo izmaličeno. Še danes je z zelenjem na vrhu in v okolici zloglasnega griča nekaj narobe. Curtis Whateley se je šele dobro ovedel, ko so Arkhamčani počasi pripešačili dol in je sonce znova posijalo v vsej svoji lepoti. Bili so žalobno molčeči in pretreseni od spominov na prizore, ki so bili mnogo hujši od onih, ki so skupino domačinov spremenili v gručo tresočih se boječnežev. Ko so jih zasuli z vprašanji, so le zmajali z glavo in naznanili eno samo dejstvo.

„Stvor je za vedno odšel,” je dejal Armitage. „Razstavljen je bil na svoje prvinske sestavine in ne more več obstajati. V navadnem svetu je bil nemogoč pojav. Le drobec je bil dejansko snoven v takšnem smislu, kakršnega poznamo mi. Bil je kakor njegov oče – in večina se ga je vrnila nazaj k njemu v neko oddaljeno dimenzijo zunaj našega vesolja, v neko nerazumljivo brezno, iz katerega ga je mogel v nekem trenutku na vrhu hriba priklicati le najbolj sprijen človeški urok.”

Sledila je kratka tišina, med katero je ubogi Curtis Whateley uspel priti toliko k sebi, da se je ječe prijel za glavo. Njegov spomin se je nadaljeval tam, kjer se je bil prej ustavil, in grozljivi prizor, ki mu je bil priča, se mu je spet zarisal pred očmi.

„Križana gora, tist’ polovični obraz … tist’ pou-obraz na vrhu … tist’ obraz z rdečimi očmi in kraužlastimi belimi lasmi in fovš brado, kukr so jo ‘mel Whateleyjevi … Biu je neki med hubotn’co, stonogo pa pajkom, ampak na vrh je meu napou narjen človeški ksiht, k’ je zgledou čist tko kukr od coprnika Whateleyja, sam’ da je biu ogrom’n.”

Izmučen je obmolknil, medtem ko so ga preostali zmedeno opazovali. Le stari Zebulon Whateley, ki se je medlo še spomnil stare zgodovine, a je bil doslej tiho, je spregovoril.

„Pred petnejst leti,” je zamrmral, „s’m čul ta star’ga Whateleyja guvort’, kuko bomo en’ga dne slišal Lavinkinega tamauga klicat fotrovo ime na vrhu Stražn’ga griča …”

A Joe Osborn ga je prekinil z vprašanjem za arkhamske može.

„Pa kej je ta beštja sploh b’la in kuko jo je tamau coprnik Whateley k’r priklicou iz lufta?”

Armitage je previdno izbiral besede.

„Bila je … no, bila je zlasti sila, ki ne sodi v naš prostor. Vrsta sile, ki ji ne gospoduje naša Narava, pač pa neka druga. Nima smisla klicati takih bitij k nam in to počno le zelo pokvarjeni ljudje in zelo pokvarjeni kulti. Nekaj te sile je bilo tudi v Wilburju Whateleyju samem – dovolj, da je iz njega napravilo prezgodaj zraslo pošast, iz njegove smrti pa resnično obupen prizor. Njegov strašni dnevnik bom zažgal, in če vi možje premorete kaj pameti, boste razgnali oni oltar tam zgoraj in porušili kamnite kroge po drugih vrhovih. Takšna dejanja so strmoglavila ona bitja, ki so jim bili Whateleyjevi tako naklonjeni – in ki bi jim tudi utrli pot v naš svet, da bi pomorila človeštvo in zvlekla Zemljo v nek neznan kraj z neznanim namenom. Kar pa se bitja tiče, ki smo ga izgnali, sta ga Whateleyjeva vzgojila, da bi imel neko strašno vlogo v njunih kasnejših načrtih. Raslo je naglo in neustavljivo iz istega razloga, kot je naglo in neustavljivo rasel Wilbur – vendar ga je pri tem le prekašalo, ker je imelo več tiste tujosti v sebi. Nikar ne barajte, kako ga je Wilbur priklical od nikoder. Nič ga ni priklical. To je bil njegov brat dvojček, ki je bil na zunaj mnogo bolj podoben očetu kakor Wilbur sam.”