Siromak je tisti, ki se svojega otroštva spominja s strahom in žalostjo. Nesrečnik je tisti, ki mu mladost predstavljajo dolge ure, prebite v ogromnih temnih sobanah z rjavimi tapiserijami in nepredstavljivim številom starih knjig, ter osuplo ždenje v mračnih nasadih grotesknih, orjaških in z bršljanom poraščenih dreves, ki visoko zgoraj tiho pozibavajo svoje skrivenčeno vejevje. Vse to so namenili bogovi meni – meni, zmedenemu, razočaranemu, ničevnemu, zlomljenemu. Pa sem kljub temu nenavadno zadovoljen in se obupno oklepam teh šibkih spominov, kadar moj um grozi seči preko tega, onstran.

Ne vem, kje sem se rodil, le da je bil grad neskončno star in neskončno grozen; poln temačnih prehodov in visokih stropov, kjer je moglo oko videti zgolj pajčevine in sence. Kamenje v krušečih se hodnikih je bilo ves čas ogabno vlažno in povsod je neznosno zaudarjalo, kot po nagrmadenih truplih preminulih rodov. Nikoli ni bilo svetlo, zato sem tu in tam prižigal sveče in strmel vanje, da mi je bilo bolje. Takisto ni bilo zunaj videti sonca, zakaj strašna drevesa so segala više od najvišjega dosegljivega stolpa. Le en sam črn stolp se je pel prek drevesnih krošenj v neznano nebo, vendar je bil delno podrt in se po njem ni bilo mogoče vzpeti, izvzemši malodane nemogoč vzpon po golem zidu, kamen za kamnom.

Tukaj sem verjetno živel več let, a časa nisem znal meriti. Nekaj ali nekdo je moral skrbeti zame, vendar ne pomnim nikogar drugega poleg sebe; ali česarkoli živega poleg neslišnih podgan, netopirjev in pajkov. Mislim, da je bil tisti, ki me je vzgajal, strašansko star, zakaj moja prva predstava žive osebe je bila nalik meni, le izkrivljena, izsušena in razpadajoča kakor tisti grad. Ničesar grotesknega nisem videl v okostjih, ki so domovala v nekaterih kamnitih kriptah globoko med grajskimi temelji. Te reči sem si zamišljal in jih povezoval z vsakdanjimi prilikami ter jih imel za bolj naravne kakor barvne slike živih bitij, ki sem jih videl v mnogoterih plesnivih bukvah. Iz teh bukev sem se naučil vsega, kar vem. Nisem imel učitelja, ki bi mi vlil znanja ali me vodil, in vsa tista leta nisem slišal človeškega glasu – niti svojega ne; kajti kljub temu da sem bil bral o govoru, nisem bil sam nikdar poskušal govoriti na glas. Tudi nisem poznal lastnega videza, ker v gradu ni bilo ogledal, in sem si po občutku predstavljal sebe takega, kakršne so bile mladostne postave, ki sem jih videl naslikane v knjigah. Imel sem se namreč za mladega, ker sem premogel tako malo spominov.

Zunaj, na drugi strani smrdljivega grajskega jarka, pod temnimi, tihimi drevesi, sem pogosto preležal več ur in sanjaril o tem, kar sem bil prebral v knjigah. Hrepeneče sem se zamišljal v radostnih množicah v sončnem svetu onkraj brezdanjega gozda. Nekoč sem poskusil pobegniti iz goščave, a bolj kot sem se oddaljil od gradu, gostejši je bil mrak in zrak vse bolj prepreden z bojaznijo, zato sem ves iz sebe stekel nazaj, da se ne bi izgubil v blodnjaku črnega molka.

In tako sem številne noči sanjal in čakal, ne vedoč, na kaj. Nekoč je moje hrepenenje v senčnati samoti postalo tako hudo, da nisem mogel več zdržati, in roteče sem se zatekel v razrušeni črni stolp, ki je segel nad gozd v neznano nebo. In nazadnje sem se odločil splezati po stolpu na vrh, pa čeprav bi prav lahko padel, zakaj raje sem uzrl luč dneva in preminil, kot da bi še naprej životaril v temi.

V vlažnem mraku sem se povzpel po zlizanih in ostarelih kamnitih stopnicah, dokler nisem dosegel višine, kjer jih je zmanjkalo, in potlej s strahom plezal dalje, oklepajoč se drobnih vrzeli, ki so vodile navzgor. Pošasten in grozljiv je bil mrtvi kamniti valj brez stopnic – črn, porušen, opuščen in zlovešč, poln plašnih, a neslišnih netopirjev. Toda še strašnejša je bila počasnost mojega napredka. Naj sem še tako plezal, se tema nad menoj ni redčila, in oblil me je nov hlad, kot od srhljive starodavne plesnobe. Čudil sem se, zakaj še nisem dosegel svetlobe, nakar me je napadla tresavica. Ko bi si bil upal, bi bil pogledal podse. Menil sem, da je najbrž že noč, in sem s prosto roko zaman otipaval za okensko lino, da bi se lahko ozrl okrog sebe in presodil višino, ki sem jo bil dosegel.

Po dolgotrajnem slepem plazenju po robu sem z glavo butnil ob nekaj trdnega in brž mi je postalo jasno, da sem dosegel streho. V temi sem dvignil svojo prosto roko, pretipal pregrado in dognal, da je kamnita in nepremična. Otipal sem dalje ves krog stolpa, opirajoč se na spolzke zidove, in nazadnje je moja tipajoča roka našla premostljivo prepreko. Obe roki sem uporabil za oporo, zato sem vratca ali ploščo pahnil kar z glavo. Nobene svetlobe nisem zaznal, in ko so se moje roke dvigale, sem vedel, da sem bil s plezanjem pri koncu, kajti plošča je bila loputa reže, ki je vodila na kamnito površino večjega obsega od nižjega stolpa in ki je bila brez dvoma pod kake velike opazovalnice. Previdno sem se prerinil skozi in poskusil vzdržati težko loputo, da ne bi zopet padla na svoje mesto, a brez uspeha. Ko sem izmučen ležal na kamnitih tleh, sem poslušal srhljive odmeve njenega treska ob tla in upal, da jo bom mogel spet odpreti, ko bo to potrebno.

V veri, da sem bil zdaj kar precej visoko, mnogo višje od prekletih gozdnih veja, sem se zvlekel na noge in začel tipati za okni, da bi prvič videl nebo, mesec in zvezde, o katerih sem bil bral. A pričakalo me je razočaranje. Našel sem zgolj ogromne police iz marmorja, na katerih so bili zloženi podolgovati zaboji pretresljivih velikosti. Čedalje več sem se spraševal, kakšne prastare skrivnosti tičijo v tem visokem prostoru, toliko stoletij odrezanem od gradu pod seboj. Potem so nenadoma moje dlani naletele na hrapave kamnite duri z nenavadnimi rezbarijami. Ugotovil sem, da so zaklenjene, vendar sem jih uspel z močnim sunkom potegniti navznoter. Tisti hip sem začutil najpristnejšo ekstazo, kar sem jih kdaj občutil, zakaj skozi umetelna železna rešetkasta vrata je na kamnito stopnišče, ki se je dvigalo pred menoj, sijal bleščeči ščep, kakršnega nisem bil videl še nikdar, razen v sanjah in bežnih videnjih, ki jim ne upam reči spomini.

Sklenil sem, da sem dosegel sam vrh gradu, in stekel sem čez prehod in po stopnicah navzgor. A hipoma je luno zakril oblak in opotekel sem se. Nadaljeval sem veliko počasneje. Še zmerom je bilo zelo temno, ko sem dospel do rešetkastih vrat. Bila so odklenjena, vendar si jih nisem upal odpreti iz strahu, da ne bi padel s te strašne višine, ki sem jo bil preplezal. Tedaj je mesec znova posvetil.

Največjo zgroženost povzroči tisto, kar najmanj pričakujemo in kar se nam zdi groteskno in neverjetno. Nič, kar sem čutil kdaj prej, se ni moglo primerjati z grozo, ki me je prežela ob tem, kar sem uzrl – bizarna čuda, ki so se mi kazala. Kar sem videl, je bilo obenem preprosto in osupljivo: namesto vrtoglavega pogleda na vrhove dreves daleč spodaj so se okrog mene na višini vrat razpenjala nič drugega kot trdna tla, pokrita z raznolikimi marmornimi ploščami in stebri, ki jih je zasenčila starodavna kamnita cerkev, katere okrušeni zvonik se je pošastno lesketal v mesečini.

Napol nepriseben sem odprl vrata in se opotekel ven na bledo gramozno stezo, ki se je vila proč v dve smeri. Moj um, zaprepaden in zmeden, kot je bil, je še zmeraj hrepenel po luči in niti to fantastično čudo, ki sem ga uzrl, me ni moglo iztiriti. Nisem vedel niti me ni zanimalo, ali sem podlegel norosti, sanjam ali čarovniji; ampak odločen sem bil, da bom za vsako ceno našel veselje in srečo. Nisem vedel, ne kdo sem, ne kaj sem ne kje se nahajam, ampak ko sem tako hodil naprej, se me je polastil nekakšen strašen prikrit spomin, ki me je popeljal v točno določeno smer. Prečkal sem obok, kjer so se plošče in stebri končali, in blodil dalje po odprti pokrajini. Včasih sem sledil vidni cesti, včasih pa sem skrenil z nje na travnike, kjer so samo občasne ruševine nakazovale, da je tam nekoč stala pozabljena cesta. Enkrat sem preplaval nemirno reko, kjer je podrto mahovnato zidovje pričalo o davno izginulem mostu.

Morali sta preteči dve uri, preden sem dosegel cilj – častitljiv, z bršljanom poraščen grad, obdan z gostim gozdom. Zdel se mi je čudno znan, a hkrati zelo tuj. Opazil sem, da je bil jarek zasut z zemljo in da je bil marsikateri dobro poznani stolp porušen, hkrati pa je bilo dodanih tudi več novih prizidkov, da me je vse skupaj docela zmedlo. Kar pa sem zasledil z največjim zanimanjem in radostjo, so bila odprta okna – prekrasno obsijana s svetlobo –, iz katerih so prihajali zvoki prisrčnega veseljačenja. Stopil sem do enega, pokukal noter in zagledal nenavadno oblečene postave, ki so se zabavale in veselo pomenkovale. Nikdar poprej še nisem bil slišal človeškega govora in sem zgolj slepo ugibal, o čem so govorili. Nekateri obrazi so se mi zdeli na nek način znani, medtem ko so mi bili drugi povsem tuji.

Stopil sem skozi nizko okno v živo osvetljeno dvorano, v najsvetlejšem upanju mojega življenja, ki se je hipoma spremenil v obup in kruto spoznanje. Môra je nastopila, kot bi mignil, zakaj brž ko sem vstopil, se je pred menoj odvil najbolj zastrašujoč prizor, kar sem jih kdaj videl. Nisem še povsem prečkal okenske police, ko se je vseh v dvorani polotil nepopisljivo hud strah, da se je vsak obraz grozljivo spačil in so odjeknili iz skoraj vseh grl huronski kriki. Vsi so se pognali v beg; v kravalu in paniki jih je nekaj omedlelo in so jih morali njihovi bežeči tovariši odvleči proč. Mnogi so si oči zatiskali z dlanmi in so se zato med tekom nerodno prekopicevali, prevračali pohištvo in butali ob stene, preden so dosegli katera od številnih vrat, ki so vodila iz sobane.

Vreščanje je bilo pretresljivo, in ko sem stal tam, v bleščečem prostoru, sam in zmeden, poslušaje njihove bledeče odmeve, sem zatrepetal ob misli na to, kaj je moralo stati nevidno poleg mene, da je izzvalo tako obupen odziv. Sobana se je na prvi pogled zdela zapuščena, toda ko sem se pomaknil proti eni od niš, se mi je zazdelo, da sem nekaj opazil – nekaj se je premikalo na drugi strani pozlačenega vhoda, ki je vodil v sobo, podobno tej. Ko sem prišel bliže vhodu, sem videl stvar vse jasneje. In tedaj, s poslednjim zvokom, ki sem ga izustil – pošastnim tuležem, ki se mi je priskutil skoraj toliko kot vzrok zanj - sem bil priča v vsej svoji slikovitosti neopisljivemu, neizrekljivemu, nedoumljivemu stvoru, ki je s svojim preprostim obličjem spremenil prijetno veseljaško družbo v čredo poblaznelih ubežnikov.

Ne morem niti približno opisati njegovega videza, kajti bil je zmes vsega, kar je nečistega, nedobrodošlega, nenaravnega, srhljivega in odvratnega na tem svetu. Bil je senca razkroja, ostarelosti in obupa, gnijoča mrtvaška oblika, kakršne ostudno goloto bi morala grobna zemlja za zmeraj skriti. Sam Bog ve, da ni bila s tega sveta – ali vsaj ne več s tega sveta –, a sem na svojo grozo opazil v njeni razžrti, okosteneli obliki ogabno podobnost človeški postavi in v njeni plesnivi, razkrojeni obleki nek neizrekljiv čar, ki me je še bolj pretresel.

Skoraj sem obstal negiben, da nisem zmogel dovolj napora za slaboten poskus bega. Opotekel sem se nazaj, kar pa ni pretrgalo uroka, v katerega me je ujela neimenljiva, nema pošast. Moje oči, ki so z gnusom strmele v stvorova steklena zrkla, se niso hotela zapreti; kljub temu se je po prvem šoku moj vid zameglil, kot iz usmiljenja. Z roko sem poskušal zastreti podobo, vendar so bili moji živci tako omamljeni, da je nisem mogel povsem nadzirati. Poskus sam pa je bil dovolj, da sem se zamajal na nogah, zato sem moral napraviti nekaj korakov naprej, da bi se izognil padcu. Ko sem to storil, me je pretreslo, kako blizu mene se je znašlo gnijoče bitje. Zazdelo se mi je, da sem lahko napol slišal njegovo odvratno votlo sopenje. Že na robu blaznosti sem zamahnil z roko, da bi se ubranil zločeste prikazni, ki se mi je toliko približala; v tistem pa so se na mojo brezmejno grozo in vražjo nesrečo moji prsti dotaknili iztegnjene razpadajoče šape pošasti za zlatim prehodom.

Nisem zakričal, pač pa so zame zakričali vsi zli duhovi, ki jezdijo v nočnem vetru, kajti tisto sekundo se je name usul plaz spominov, ki so mi strli dušo. Tisti hip sem vedel prav vse. Spomnil sem se vsega pred temačnim gradom in drevesi in prepoznal spremenjeno stavbo, v kateri sem stal. Na svojo največjo grozo sem spoznal tudi pošast, ki je stala pred menoj, ko sem odmaknil svoje prste od njenih.

Na svetu je lek in je grenkoba; in lek je nevednost. V tisti moji hudi grozi sem pozabil, kaj me je bilo prestrašilo, in črni spomini so se razblinili v kaosu ponavljajočih se podob. Kot v snu sem se pognal iz tiste zaklete graščine in bežal hitro in neslišno v mesečini. Ko sem se vrnil na marmornato cerkveno dvorišče in se spustil po stopnicah, trudu navkljub nisem zmogel premakniti kamnite lopute; toda ni mi bilo hudo, ker sem sovražil stari grad in drevesa. Zdaj v nočnem vetru jaham s porogljivimi in prijateljskimi duhovi in si podnevi krajšam čas med katakombami Nephren-Kaja v zapečateni skriti dolini Hadoth ob Nilu. Vem, da mi svetloba ni usojena, razen mesečine, ki pada na kamnite grobnice Neba, niti nisem deležen veseljačenja, če ne štejem neimenovanih Nitokrisinih pojedin pod Veliko piramido. Pa vendar sredi svoje nove divjosti in svobode najdem uteho v samoti.

Čeprav me je nevednost pomirila, se venomer zavedam, da sem tujec; neznanec v tem stoletju in v tej družbi ljudi. To vem že vse od takrat, ko sem iztegnil svoje prste proti pošasti na drugi strani pozlačenega okvirja; iztegnil prste in se dotaknil hladne in trde površine zloščenega zrcala.