Strašni starec
H. P. Lovecraft
Angelo Ricci, Joe Czanek in Manuel Silva so se dogovorili, da obiščejo strašnega starca. Ta stari mož živi čisto sam v starodavni hiši na Vodni ulici, v bližini obale, in je po govoricah sodeč zelo premožen in izjemno slaboten; to pa gospoda Riccija, gospoda Czanka in gospoda Silvo postavlja v nadvse ugoden položaj, zakaj njihov poklic ni bil nič drugega kot vlomilstvo.
Prebivalci Kraljeve luke govorijo in mislijo o strašnem starcu mnogo reči, ki ga večidel branijo zoper pozornosti gospodov, kakršni so bili Ricci in njegova kolega, čeprav se je s precejšnjo gotovostjo trdilo, da nekje na svoji zadušni, a ugledni posesti skriva nepopisljivo bogastvo. Pravzaprav je zelo nenavadna oseba, menda nekdanji kapitan na vzhodnoindijskih hitrih barkačah; tako star, da se njegove mladosti nihče ne spominja, in tako molčeč, da jih le malo pozna njegovo pravo ime. Med grčavimi drevesi na dvorišču svojega ostarelega in zanemarjenega poslopja ima neobičajno zbirko velikih kamnov, nenavadno postavljenih in prebarvanih, da so podobni malikom iz kakega skrivnostnega vzhodnjaškega svetišča. Ta zbirka prestraši in odganja večino otrok, ki se radi posmehujejo starčevim dolgim belim lasem in bradi ali škodoželjno razbijajo okna njegovega bivališča; toda druge stvari so še, ki prestrašijo tudi starejše in radovednejše ljudi, ki se kdaj pa kdaj odkradejo pogledovat skozi njegove zaprašene šipe. Ti ljudje pravijo, da so na mizi v pritličju razložene raznovrstne steklenice, v vsaki izmed njih pa, nalik nihalu, na vrvici visi košček svinca. Pravijo tudi, da strašni starec govori s temi steklenicami, jih ogovarja po imenih, kot so Jack, Brazgotinec, Dolgin Tom, Španec Joe, Peters in tovariš Ellis, in da vsakič, ko se pogovarja s steklenico, malo nihalo zabrni in se strese kakor v odgovor. Tisti, ki so opazovali visokega, vitkega strašnega starca med temi neobičajnimi pogovori, ga potlej ne opazujejo nikdar več. Toda Angelo Ricci, Joe Czanek in Manuel Silva niso bili kraljevoluške krvi; bili so tiste nove, raznovrstne in tuje sorte, ki se drži zunaj očarljivega kroga novoangleškega življenja in običajev, zatorej so strašnega starca imeli zgolj za majavega, skoraj nemočnega ostarelega moža, ki ni mogel hoditi brez svoje grčaste palice in čigar tanke šibke roke so se ubožno tresle. Na nek način se jim je zanemarjen revež, ki so se ga vsi izogibali in na katerega so vsi psi v en glas bevskali, smilil. Toda posel je vendarle posel, in tatiču, čigar duša tiči v njegovem delu, vzbuja krhek mož brez bančnega računa, ki plačuje za svoje najnujnejše potrebe v mestecu s španskim zlatom in srebrom, skovanim pred dvema stoletjema, nekakšen čar in izziv.
Gospodje Ricci, Czanek in Silva so za svoj zločin izbrali noč enajstega aprila. Gospod Ricci in gospod Silva naj bi ubogega moža izprašala, medtem pa bo gospod Czanek počakal na njuno vrnitev z domnevnim dragocenim plenom v avtomobilu na Čolnarski ulici, poleg duri, vdelanih v zid, ki je obkrožal starčevo posest. V ogib nepričakovanemu posredovanju policije je bil potreben tih in nevpadljiv odhod.
Kot so se bili dogovorili poprej, so se trije pustolovci do posestva odpravili ločeno, da kasneje ne bi vzbudili sumničenja. Gospoda Ricci in Silva sta se srečala na Vodni ulici, pri glavnem vhodu v starčevo poslopje, in čeprav jima ni ugajal način, kako je mesec osvetljeval obarvane kamne preko s popki posutih vej grčastih dreves, sta morala razmišljati o pomembnejših rečeh od ničevnih praznoverij. Bala sta se, da bo strašnega starca morda težko prisiliti v zgovornost o njegovem zlatu in srebru, kajti postarani morski kapitani so znani po svoji trmi in svojeglavosti. Toda še vedno je bil zelo star in šibak v primerjavi z dvema gostoma. Gospoda Ricci in Silva sta bila izkušena v razvezovanju trmastih jezikov, pa tudi krikov šibkega in uglednega moža ni težko zadušiti. Tako sta se napotila do edinega osvetljenega okna in zaslišala strašnega starca otročje govoriti s svojimi steklenicami z nihali. Nato sta si nadela maski in vljudno potrkala na od vremena zdelana hrastova vrata.
Gospodu Czanku se je zdelo, da čaka že celo večnost. Nemirno se je presedal v avtomobilu poleg zadnjih duri starčeve posesti v Čolnarski ulici. Bil je zelo rahločuten in ni maral grozljivih krikov, ki so se izvili iz starodavne hiše, ko je napočil čas, da njegova kolega začneta z delom. Mar jima ni bil zabičal, naj bosta čim nežnejša s klavrnim starim kapitanom? Napeto je opazoval tiste ozke hrastove duri, vdelane v visok zid, obraščen z bršljanom. Vztrajno je pogledoval na svojo uro in se čudil zamudi. Je bil starec umrl, preden bi razkril skrivališče svojega zaklada, in je bila potrebna temeljita preiskava? Gospod Czanek ni maral čakati tako dolgo na tako mračnem kraju. Tedaj je zaznal rahlo stopanje ali potrkavanje za vrati, zaslišal nežno tipanje po zarjavelem zapahu in videl, kako so se težka, ozka vrata odprla navznoter. In v bledi svetlobi ene same ulične svetilke si je zastrl pogled, da bi bolje videl, kaj sta bila njegova pajdaša prinesla iz te zlovešče stare hiše, ki je grozeče prežala tako blizu. Toda videl je nekaj, česar nikakor ni pričakoval; kajti tam ni bilo njegovih prijateljev, temveč strašni starec, ki se je naslanjal na svojo grčasto palico in se zlovešče smehljal. Gospod Czanek ni bil še nikdar prej videl barve starčevih oči; sedaj je opazil njihov rumen žar.
V majhnih mestecih majhne reči vzbudijo veliko pozornosti, kar je tudi razlog, da so kraljevoluški prebivalci vso tisto pomlad in poletje govorili o treh neprepoznavnih naplavljenih truplih, grozljivo porezanih, kakor da bi jih bili nasekali z mačeto, in strašno izmaličenih, kakor da bi jih okrutno poteptalo na stotine škornjev. In marsikdo je razpravljal celo o takih malenkostih, kakršna je opuščen avtomobil v Čolnarski ulici ali strašni nečloveški kriki, ki so jih ponoči slišali čuječi meščani. Toda prazno vaško opravljanje strašnega starca ni zanimalo. Po naravi je bil zadržan in njegova starost ter oslabelost je to le še podkrepila. Poleg tega je bil tako star pomorščak gotovo doživel veliko zanimivejših reči v davnih dneh svoje pozabljene mladosti.