Prevajalski kotiček

Izdajalsko srce

Edgar Allan Poe

Izvirni naslov: The Tell-Tale Heart

Prvič objavljeno: 1843

Izvirno besedilo je dostopno tukaj

RES JE! Nemiren ‒ resnično, prav zares nemiren sem bil in sem še zdaj; a zakaj, pravite, da sem blazen? Bolezen mi je izostrila čute ‒ ni jih pomorila, ne oslabila. Moj sluh se je strašansko izboljšal. Mogel sem slišati nebeške in zemeljske zvoke. Nemalo pa sem slišal tudi peklenskih. Le kako bi torej lahko bil blazen? Prisluhnite! in pozorno opazujte, kako prostodušno, kako mirno vam zmorem povedati vso zgodbo.

Ne znam pojasniti, kako se mi je zamisel prvič porodila; toda ko se me je enkrat polotila, mi ni dala miru ne podnevi ne ponoči. Ni bilo motiva. Ni bilo strasti. Starca sem imel rad. Nikdar me ni razočaral. Nikdar me ni razžalil. Njegovega premoženja si nisem želel. Mislim, da je bilo njegovo oko! Da, to je moralo biti! Imel je jastrebje oko ‒ motno svetlomodro oko. Kadarkoli se je zazrlo vame, mi je zledenela kri; in zatorej sem se postopoma ‒ zelo počasi ‒ odločil, da kanem vzeti starčevo življenje in se tako za zmerom znebim tega očesa.

In prav to bi vam rad dopovedal. Zdim se vam blazen. In blazneži so brezumni. Ali videti bi me morali. Videti bi morali, kako modro sem pričel, s kolikšno pazljivostjo, s kakšnim uvidom, kako prikrito sem se lotil dela! Še nikoli nisem bil prijaznejši s starcem, kakor sem bil tisti teden, preden sem ga umoril. In vsako noč, okoli polnoči, sem odškrtnil zapah na njegovih durih in jih odprl ‒ tako nežno! In ko je bila odprtina dovolj široka za mojo glavo, sem potisnil skoznjo temno leščerbo, ki je bila čisto zastrta, zastrta, da skoznjo ni mogel prodreti niti kanček svetlobe, in nato sem v sobo pomolil glavo. O, kako bi se smejali, ko bi bili videli, s kolikšno zvitostjo sem jo potiskal noter. Pomikal sem jo počasi ‒ zelo, zelo počasi, da ne bi razrval starčevega spanca. Eno polno uro sem potiskal glavo skozi špranjo, da sem ga ugledal, ležečega na postelji. Ha! Bi se blaznež znal domisliti česa takega? In takrat, ko sem pomolil glavo v sobo do konca, sem previdno ‒ o, kako zelo previdno ‒ previdno (kajti tečaji so škripali) ‒ dvignil zastor leščerbe, le toliko, da je en sam ozek žarek padel na jastrebje oko. In to sem počel sedem dolgih noči, vsako noč opolnoči, toda oko je bilo venomer zaprto; zatorej je bilo nemogoče opraviti delo; ni bil namreč starec tisti, ki me je jezil, temveč njegovo zlovešče oko. Vsako jutro ob zori sem pogumno vstopil v sobano in hrabro spregovoril z njim, ga prijazno poklical po imenu in poizvedoval, kako je bil spal. Vidite torej, starec bi moral biti resnično globokoumen, da bi posumil, kako sem ga vsako noč opolnoči opazoval.

Osmo noč sem vrata odpiral še previdneje kot poprej. Minutnik na uri se premika hitreje, kot se je takrat moja roka. Nikdar prej, kot tiste noči, nisem tako močno čutil svoje popolne moči ‒ svoje duševne nadvlade. Komajda sem zadržal svoje zmagoslavje ob misli, da sem odpiral vrata, palec za palcem, njemu pa se niti sanjalo ni o mojih skrivnih dejanjih ali mislih. Zahahljal sem se ob tem svojem miselnem utrinku; in morebiti me je slišal; kajti prevalil se je na postelji, kakor bi se bil prestrašil. Morda mislite, da sem se umaknil iz sobe ‒ toda motite se. Njegova soba je bila prepredena s temo, (kajti naoknice so bile trdno zaprte iz strahu pred tatovi,) in tako sem vedel, da ni mogel videti odprtine v vratih, in sem še naprej previdno potiskal.

Pomolil sem glavo v sobo in že skoraj odprl leščerbo, ko je moj palec zdrsnil čez kositrni zapah in se je starec nenadoma dvignil na postelji, ječeč: „Kdo je tam?“.

Stal sem pri miru in v tišini. Celo uro nisem premaknil ene same mišice in nisem slišal, da bi se starec ulegel vnic. Še vedno je sedel na postelji in poslušal, kakor sem bil jaz počel noč za nočjo, čuvši škrebljanje? mrčesa v zidovih.

Kmalu sem slišal rahel stok, in vedel sem, da je bil to stok smrtne groze. Ni bilo stokanje, ki ga povzročita bolečina ali žalovanje ‒ o, ne! ‒ bil je tih dušeč zvok, ki se izvije iz dna duše, kadar to napolni strah. Dobro sem poznal ta zvok. Nešteto noči, natanko opolnoči, ko je ves svet že spal, se je bil izvijal iz mojih lastnih prsi, vse globlji, s svojim neznosnim odmevom, grozotami, ki so me spravljale ob pamet. Povem vam, da sem ga dobro poznal. Vedel sem, kaj čuti starec, in ga pomiloval, četudi sem se v srcu hahljal. Vedel sem, da je bil buden, odkar se je bil obrnil v postelji ob tistem tihem zvoku. Takrat je bil v njem začel naraščati strah in je rasel ves ta čas. Poskušal se ga je otresti, a brez uspeha. Govoril si je: „Nič ni, le piš vetra v dimniku ... le miš, ki je stekla čez pod“, ali pa: „To je zgolj muren, ki je enkrat samkrat zaregljal“. Da, skušal se je pomiriti s takšnimi pojasnili ‒ ali zaman. Zaman, zakaj Smrt je prišla predenj in s svojo dolgo senco ovila žrtev. In tožeča teža te neotipljive sence je skrbel za to, da je starec čutil, ‒ čeprav ni niti videl niti slišal ‒ čutil prisotnost moje glave v sobi.

Ko sem čakal že dolgo časa, zelo potrpežljivo, ne da bi ga slišal leči, sem sklenil malo ‒ čisto, čisto malo dvigniti zastor na leščerbi. In sem storil tako ‒ niti predstavljati si ne morete, kako neslišno ‒ dokler ni droben medel žarek, tanek kakor nit pajčevine, šinil iz naprave in zadel ob jastrebje oko.

Bilo je odprto, na stežaj odprto, in ob pogledu nanj me je popadel bes. Čisto razločno sem ga videl: vso motno modrino, prekrito z ostudno tančico, ki mi je po kosteh pognala mravljince; toda starčevega obraza ali telesa nisem mogel videti, kajti svetlobo sem usmeril kakor po občutku naravnost na preklemansko oko.

In mar vam nisem povedal, da je to, čemur vi zmotno pravite blaznost, prevelika izostritev čutov? Ko sem bil tako stal, je v moja ušesa butnil nizek, oslabljen, hiter zvok, takšen, kakršnega povzroči ura, ovita v bombaž. Ta zvok sem še predobro poznal. Bilo je to bitje starčevega srca. Moj bes je narasel, kot zaradi bitja bobnov narase vojakov pogum.

A še tedaj se nisem ganil. Komajda sem dihal. Leščerbo sem držal čisto pri miru. Žarek sem poskušal ohraniti na očesu. Medtem se je peklensko bobnenje srca okrepilo. Bílo je hitreje, vedno glasneje. Starčeva groza je morala biti nepopisna! Postajalo je čedalje glasnejše, pravim vam, vsak trenutek bolj! Kakopak mislite, da sem živčen: res sem. In sredi temne noči, sredi obupne tišine v tisti stari hiši, me je tako nenavaden hrup razburil do nedoumljivega strahu. Kljub temu sem še nekaj minut obtičal pri miru. Toda srce je bílo vse glasneje! Menil sem, da bo počilo. Tedaj pa se me je polotila tesnobna misel: zvok utegne slišati sosed! Starčeva ura je napočila! Z glasnim vzklikom sem odstrl leščerbo in se pognal v sobo. Enkrat je kriknil ‒ enkrat samkrat. V hipu sem ga zvlekel na tla in prevrnil težko posteljo nanj. Prešerno sem se nasmehnil ob opravljenem delu. Toda kar nekaj minut je srce še pridušeno utripalo. Navzlic temu se nisem razburjal; čez steno se ga ne bo slišalo. Nazadnje je utihnilo. Starec je bil mrtev. Odmaknil sem posteljo in si ogledal truplo. Da, bil je mrtev kot kamen. Svojo roko sem položil na srce in jo precej časa pustil tam. Utripa nisem čutil. Resnično je bil mrtev. Njegovo hudobno oko me ne bo več motilo.

Če me še zmerom smatrate za norega, boste opustili te misli, koj ko vam opišem nadvse bistroumne ukrepe, ki sem se jih poslužil, ko sem skrival truplo. Odrezal sem glavo, roke in noge.

Zatem sem izdrl tri deske iz poda v sobi in celo telo skril v odprtino. Po koncu sem deske pričvrstil nazaj tako natančno, tako zvito, da nobeno človeško oko ‒ niti njegovo ne ‒ ne bi moglo opaziti kakšne napake. Ničesar ni bilo treba izprati, nikakršnega madeža, nobene kapljice krvi. Bil sem preveč previden za kaj takega. Vse je ostalo v kadi ‒ ha, ha!

Ko sem končal z vsemi opravili, je ura odzvanjala štiri, čeprav je bilo še vedno temno. Ko je odbilo do konca, je na vhodnih vratih potrkalo. Z lahkim srcem sem odšel dol, da bi jih odprl. Česa pa naj bi se bal? Vstopili so trije možje, ki so se prijazno predstavili kot orožniki. Sosed je bil tekom noči slišal krik; posumil je bil na zločin, podal prijavo na žandarmerijo, ti ljudje pa so bili odposlani, da preiščejo poslopje.

Nasmehnil sem se ‒ česa naj bi se bal? Gospodom sem izkazal dobrodošlico. Krik, sem dejal, sem izustil sam v spanju. Omenil sem, da je starec na potovanju. Obiskovalcem sem razkazal vso hišo. Pustil sem jim preiskati čisto vse. Nazadnje sem jih spremil do starčeve sobane. Pokazal sem jim njegove zaklade, še zmeraj varno spravljene in nedotaknjene. Imel sem toliko zaupanja, da sem v sobo prinesel stole in pozval gospode, naj počijejo, sam pa sem z občutkom zmagoslavja postavil svoj lasten stol točno na tisti del, pod katerim je ležalo truplo.

Orožniki so bili zadovoljni. Moje obnašanje jih je bilo prepričalo. Bil sem izjemno sproščen. Sedli so, in medtem ko sem veselo odgovarjal, so kramljali o običajnih rečeh. Toda ni minilo dolgo, ko sem nenadoma prebledel in si zaželel njihovega odhoda. Bolela me je glava in v ušesih mi je začelo zvoniti. Toda oni so še kar sedeli in kramljali. Zvonjenje je postajalo čedalje jasnejše in razločnejše ‒ dokler nisem ugotovil, da zvok ni prihajal iz mojih ušes.

Brez dvoma sem zdaj že ves pobledel. Ali govoril sem bolj gladko in z višjim glasom. Zvok pa je bil čedalje glasnejši ‒ in kaj sem mogel storiti? Bil je nizek, šibek, hiter zvok, takšen, kakršnega povzroči ura, ovita v bombaž. Hlastnil sem za zrakom ‒ toda žandarji niso slišali ničesar. Govoril sem hitreje, bolj ognjevito; a zvok se je krepil. Skočil sem pokonci in začel razgovor zoper nekih nepomembnosti, z visokim glasom in silovitimi kretnjami; a zvok se je krepil. Zakaj še niso odšli? Z odločnim korakom sem začel hoditi sem in tja po sobi, kakor da me jezijo njihove besede ‒ a zvok se je krepil. O, Bog! Kaj sem mogel storiti? Penil sem se, se razburjal, klel! Stol, na katerem sem bil sedel, sem vzdignil in začel z njim škrtati po deskah, toda zvok je vse preglasil in je še kar pridobival na moči. Postal je še glasnejši ‒ glasnejši ‒ glasnejši! Možje pa so se še kar prijetno pomenkovali in se smehljali. Je bilo mogoče, da niso slišali? Bog vsemogočni! Ne, ne! Slišali so! Sumili so! Vedeli so! Posmehovali so se mojemu obupu! To sem verjel in še vedno verjamem. A vse je bilo boljše od te tegobe! Vse je bilo bolj vzdržno od tega posmeha! Teh licemerskih nasmehov nisem mogel več prenašati! Čutil sem, da moram zavpiti ali umreti! In zdaj ‒ znova! Poslušajte! Glasneje! Glasneje! Glasneje! Glasneje!

„Suroveži!“ sem zakričal, „ne tajite več! Vse priznam! Izrujte letve! Tukaj, tukaj! To je bitje njegovega ostudnega srca!“