To je naš dom in vsi živimo rod pri rodu.
Prepoln je glasbe, tempa, ki te sili v ples.
To so moji svojci, na nebesnem svodu
vsi same zvezde, vsak se sveti čez in čez.

Vou! Najprej to: abuela nam je vzor.
Vou! Povedla nas je v raj ta sredi gor.
Vou! In od takrat se sreča nam smeji.
Naj predstavim vam vse te ljudi.
No!

Glej, to je žlahta Madrigal.
To je dom žlahte Madrigal. (Že gremo zdaj!)
Kjer vsak od nas je ves čaroben in fantastičen.
In del sem te žlahte Madrigal!

Zdaj, teta Pepa po čustvih vreme čara,
ko ni vesela, hitro rata hurikan.
Pa moj stric Bruno ...
Ne govori o Brunu!
Naj videl bi v prihodnost, pa izginil je en dan.
Vou! In moja mama Julieta, brez skrbi ...
Vou! Njen čar je, da pozdravi te z jedmi.
Vou! Vsak košček čudežno te okrepi.
Sem ponosna, da sem njena hči.

Glej, to je žlahta Madrigal.
To je dom žlahte Madrigal. (Uop, pardon!)
In tale spev se sliši osupljiv, fantastičen.
A sem del žlahte Madrigal!
Ta dva sta priženjena v žlahto Madrigal
in zdaj sta del te žlahte Madrigal.

Ja, stric Félix je zdaj s Pepo
in moj oči je s Julieto.
Tako je abuela ratala abuela Madrigal.

Nekoč lep čudež je obdaril nas
in zdaj od njega uspeva vsa vas.
In svet bo rasel, seme bo klilo,
a trud in pridno delo, pa čud gorel bo še dalje.
Za spravo in našo srečo naj čud gori vendar dalje.

Že prav, že prav, že prav, že prav!
Polno otrok je pri nas, zato dajmo na glas tuki!
A zakaj? Povedal' bomo, kdo so vnuki.
Kdo so vnuki?

Sestrična Dolores 'ma sluh čaroben,
Camilo se spreminja,
Antonio dar dobi zvečer.
Starejši sestri,
Isabela in Luisa,
moč in lepota,
takšne ni drugje nikjer.

(Isabela!)
Na dotik vsak cvet vzcveti ...
(Isabela!)
Ob njej se ti srce stopi.
(Luisa! Luisa!)
In Luisa je krpan!
Od nje ni delu bolj nihče predan.

T'kole je v žlahti Madrigal.
To je vse o žlahti Madrigal.
Kjer vsak od nas je ves čaroben in fantastičen.
To smo pač mi, družina Madrigal.
Adios!

No, moram it', mudi se mi, Madrigal.
A zdaj vsi poznate žlahto Madrigal.
Saj tu ne gre vse le o meni, no, počak'te mal'!
Ponov'mo vse o žlahti Madrigal.

(Kaj pa Mirabel?)
Naš šef je abuela, poznate tud' Pepo, ki čara viharje.
(Kaj pa Mirabel?)
Mama Julieta za vas ima leka, to hrana, njen dar, je.
(Kaj pa Mirabel?)
Oče Agustín, no, je štorast, a trudi se pridno.
(Kaj pa Mirabel?)
Hej, a vas ne zanima familija vsa, imam sestre, bratrance in ... (Mirabel!)
Moj primo Camilo nalogo ima, da polepša vam dan!
Sestrična Dolores nas sliši prepevati nekaj milj stran!

Glej, g. je Mariano,
mojo sestro lahko vzameš za ženo,
mal' je prima-dona, med nama rečeno,
ups, preveč sem že povedala, tako da evo, grem!

(Mirabel!)
Žlahta je krasna!
(Mirabel!)
In jaz sem' v tej žlahti, no ...
(Mirabel!)
In ...

Ne kujaj se, saj nič ti ni.
Nobenih solz, saj ne boli.
Kjub vsemu še vedno sem Madrigal.
Vse je prav, vse mi je prav
v senci, ko vsak od vas bo sijal.
Nič ni prav, nič ni prav!

Skal ne morem streti
in ne čarat' bajnih rož.
Nočem več čakati
spet v sobi vso noč,
da čudež bi se zgodil.

Ti nas vse pozdraviš,
ti nam vreme zoblačiš, kadar si želiš,
jaz pa v duši trpim, čisto tiho kot miš!
Da bi čudež se mi le zgodil, me zbudil!

To samotno srce
hrepeneče ven zre.
Saj v sebi še upa,
da enkrat vrata vendar odpre.

Daj mi le priliko,
daj mi le kakšen znak.
Vem samo, da ne gre
t'ko več naprej.
Daj me poglej.
Daj me poglej.
Daj me poglej!

Tisoč skal bi strla,
rože čarala bi povsod,
prosim, naj nekdo
le pokaže mi pot,
da bi čudež se mi le zgodil, me zbudil!

Vsem bi zdravja vnesla,
vsem pokazala, kar želim,
kdo sploh sem v sebi.
Kaj naj storim?
Se mi bo kakšen čudež sploh zgodil?
Čas bi bil!

Pridi k meni!
Daj no, le k meni!
Vsa ta leta sem čakala v vnemi!
Dar mi daj, kot si dala ga dolgo tega,
ko dala si čudež nam.

Mar čas za čudež je že minil?

Ne govori o Brunu. Ne! Ne! Ne!
Ne govori o Brunu!

Pač!

Na moj poročni dan, (Najin poročni dan!)
ravno pred obredom
čisto nič ni kazilo neba. (Nič, le sinjina neba!)

Bruno škodljiv pa nasmeh je dobil ... (Vihar!)
Če boš ti govoril, bom pa šla!
(Sorči, mi vida, povej!)

Bruno reče, da bo dež. (Kam vse to pelje?)
S tem misli mi poplavi brž. (Abuela steče po marele.)
Poročena v hurikan! (Kakšen krasen dan!)
Pa kljub temu:
ne govori o Brunu! Ne! Ne! Ne!
Ne govori o Brunu!

S strahom se spominjam Bruna, ko mrmra, šepeče,
prav lahko še slišim ga, ko brunda si drhteče.
Glas njegov spominja me na pesek, ko prši – č, č, č.
Takšen silen dar je kar hudo breme,
z njim med nas sejal je bojazni seme,
napovedim njegovim čudijo se vsi.
A predstavljaš si?

Suh in visok, hrbet poln podgan,
pred prihodnostjo je skrivanje zaman.
Ja, je čuden lik, poguben 'ma dotik ...
Ne govori o Brunu! Ne! Ne! Ne!
Ne govori o Brunu!

Je rekel, da ob ribo bom. In glej no! Preč!
Ne, ne!
Je rekel, da n'am več suh. In 'lej, lepa reč!
Je rekel, da nekoč bom plešo imel, in glej, las ni več!
Prav vse se izpolni, čeprav ti ni všeč.

Rekel je, da bo moje življenje
nekoč kot iz najlepših sanj.
Rekel je, da moč moja bo silna
in rasla bo kakor bršljan.

Óye, Mariano tukaj je.

Rekel je, da moj sanjski heroj
že vnaprej ne bo moj,
obljubljen bo drugi.
Saj ga slišim še zdaj ...

Ej ti,
glej, da mi nocoj tiho boš.

Saj ga slišim zdaj!

Em, Bruno.
Ja, tale Bruno.
Ja, povej mi, kdo je vendar Bruno.
Le resnico, sam' resnico, Bruno!

Isabela, tvoj fant je kle!

Vsi za mizo!

Ne govori o Brunu!
Zakaj sem morala, o Bruno?
Vsi molčimo o Brunu!
O, kaj si le videl, Bruno?

Poglej naš dom,
potreben bo obnove.
Morda težko bo,
a čez čas bo spet kot prej.

Saj smo družina,
svetili bomo znova
kot krasne zvezde,
ki na nebu so vselej.

A ozvezdje menja se
in v tem je ves ta čar.
Spet naučite se,
da več ste kot vaš dar.

Žal mi je za moj odnos.
Sem bala se, da bom ob vas.
Naš čudež ni le moč, ki vsak od vas jo ima,
čudež je v samih vas.
Ne v močeh, le v vas.
Čudež je v vas.

Prav v vseh vas! Prav vseh vas!

No prav, no ... A č'mo povedat kaj o Brunu?
To je Bruno?
Ja, pa le povejmo kaj o Brunu.
Bom jaz začel!
Pepa, oprosti za poroko, tisto niso bila svarila,
le videl sem te, ko si tako se potila.
In hotel sem, da veš,
da s ta pravim se možiš,
da nič ne bo narobe,
če z vremenom živiš, zaživiš!

Ja, pa saj je res, a ni?

Žal mi je, vsi skupaj, vse vas rad imam.
Hej, veseli smo, da le nisi šel stran.
Nisi več sam!
Trojčki skupaj, hura!
Le če smo skupaj, bomo vedeli, kam.
Ja, jasno, da je tu,
če sem ga čula vsak dan!

Kaj je ta hrup?
Vsa vasica je šla vkup!

Prišli smo k vam, prišli smo k vam.
Ne zmoreš vsega sam. Ne zmoreš vsega sam.
Nimamo darov, a nas je mnogo.
In radi bomo vam v pomoč.

Trudno ni, če združimo moči.
Silo imaš ...
A kdaj solzen obraz.
Tudi jaz!

Nisem več močna, a bom vsaj več znala.
In jaz gnojilo rabim, da bo roža pognala.
Dajmo, posadimo kaj, da zrase v cvet!
Nekam gor, do nebes!
Na mah!

In znova sije luč
čez zvezdnati obok.
Čas pa teče proč,
poglej, kaj zmore najin otrok.
Čisto po tebi je.

Ej, Mariano, kaj te teži?
Čutim praznino svojega srca!
Naj sestrično predstavim ti.
Že poznaš Dolores?
Bom že sama naprej, pa-pa!

Glasen si vseskoz.
Skrbiš za svojo mamo in si ji v ponos.
Pišeš svojo poezijo, ponoči, ko vsi že spijo.
Pograbila sem priliko, me boš končno zagledal ti?

Prav v vseh vas, prav v vseh vas.
Prav v vseh vas, prav v vseh vas.

Povsod lepo,
a le doma najlepše.
No, ni popolno.
Kot tudi mi.
Drži.
Le eno stvar je treba uredit' še.
Kaj?
Še kljuka manjka.
Tole si zaslužiš ti.

Vidimo tvoj sijaj,
hrabrost, ki žari.
Še sama si priznaj ...
Ti si pravi dar, mala. Kar odpri.

Odpri oči.
Abre los ojos.
Kaj vidiš?

Vidim ... nas.
Moj obraz.