Ko sem bil majhen in nabrit otročaj,
me mama vi'dla je delat direndaj.
Recimo streljat' potepuške pse,
zastrupit' ribice, za konec pa še
nedolžni mački zaviti vrat.
Je mama rekla takrat ...

Je rekla kaj?

Je rekla: "Fant, v sebi maš stvar,
en velik dar,
ki prinese ti ziher denar."

Ti bodi zobar!
Vse poleg sebe loh' matraš ves dan!
Bodi kar zobar!
Še plačo dobiš, ker si tok' nehuman.

Preveč vročekrven si za patra,
učiteljstvo ti res ne gre.
Sin, bodi zobar – in imel boš prav vse!

Glejte ga, ljudje, zloglasni sadist!
Kar potegni ta plin, o moj bog!
Ta zobozdravnik ne bo nikoli kaj prida mož.
Ta psiho naj te reši zobnih oblog?

To boli! Čak', ni še prijel'!
Ah, nehaj že. Reci a, to bo bolel'!

Jaz sem tvoj zobar!
Če sem v registru, to ni več zločin!
Jaz sem tvoj zobar!
In rajca me vsakršen krik bolečin!

Res je, da nisem nek etik,
a povej mi, zakaj vsi rab'jo anestetik?

In ko pacientu vrtam v zobe,
samo pomislim, da nekje nad menoj,
nekje zgoraj je moja mama ponosna name.
O, mama.
Ker jaz sem zobar
in zdaj 'mam vse.

Reci a.
Reci a.
Reci a.
In pljuni!