Moj dragi,
ko ti spiš, me ima,
da bi ti šepnila,
kar tako me teži, in bi rekla ti, da
te ljubim.

Pravijo,
da žaba in ptič
sta kot mačka in miš,
ni za skup',
a odvrne me nič
ne, ker to je usoda.

Ko bi te
lahko le objela,
s poljubi odela,
a tedaj v mukah bi
ti življenje vzela
strupena ta moja sluz.

A ljubi,
ne skrbem se pustit',
spavaj ti čudovit,
ker ni ptice, ki jaz
je ne b' mogla ubit
za te.

Jaz in ti
sva usojena si!

Gojiva strast,
strupeno strast.

In čeprav, vem,
da žal ne morem k tebi,
da stisnil bi me k sebi,
še upam:

Strast,
strupena strast.

Krasen ti
blizu si,
a le ...
drugje.
Kje sva, kje?
Kam gre to?
Daj no.

Ti si moj Romeo, jaz Julija,
sva za skupaj, vendar
le dotik, droben stik,
te lahko kakor čar
pokonča,
stre srce,
ko umreš
od strupene strasti.