Ni važna tvoja poza,
ni važen niti stas.
Koliko dragega kiča imaš,
briga nas!
(Ne, briga nas!)

Ni važno nam poreklo.
Če človek nisi, to še ni vse!
Pes, prašič, pa krava, glej!
Vse sem ’mela kle!
(Vse smo ’meli kle!)

In vsi so kaj hoteli,
mojih čarov še pa še.
Kot njim bom zdaj še vama
položila na srce:

Moraš se poglobit’ vase!
S sabo se spoznat’.
Moraš se poglobit’ vase!
Nič se ni za bat’.

Ko pogruntaš, kdo sploh si,
kaj je tvoj problem,
te čaka sreča, ti povem.

Poglobi se!
Poglobi se!

Princ Žabec je razvajen mali pamž.
A spet bi bil rad bogat?
Mal’ razmisli, ko si cvenk še ’mel,
si vesel bil tud’ takrat? Ne!

Z d’narjem le postaneš zmaj,
z d’narjem le zmračiš srce.
Malo brzdaj svoj značaj,
vzemi končno se v roke!

Moraš se poglobit’ vase!
Tak’ ni dolga pot.
Moraš se poglobit’ vase!
Svojo srečo boš dobil komot.

Bogve, kaj uvidel boš,
je ljubezen vredna več kot groš?
Malo se zamisli, ti falot!

Žabica? Tako, zdaj pa posluh.
Pravijo, da nisi ti od muh.

Tvoj ata je bil dober mož,
za družino je živel.
Saj veš, da si njegova,
in v tebi je tud’ njega del.

Moraš se poglobit’ vase!
To bo kar zalogaj.
Moraš se poglobit’ vase!
Malo se s seboj spoznaj!

Ko pobrskaš v sebi in
odkriješ svoj problem,
te čaka sreča, ti povem.

Že čaka sreča,
že čaka sreča …

Že čaka sreča …

Ti povem!