Do potankosti sem preučil zemljevide mesta, vendar nisem nikdar več našel ulice Rue d’Auseil. Pa ne samo sodobnih zemljevidov, zakaj vem, kako se imena s časom spreminjajo. Ravno nasprotno, temeljito sem se zavrtal v mestno zgodovino in ne glede na nazive skrbno pretaknil vsa območja, ki bi mi lahko po kakšnem slučaju razkrila lego tako imenovane Rue d’Auseil. Toda vsem naporom navkljub me je sram priznati, da ne vem najti ne hiše, ne ulice, ne okrožja, koder sem minule mesece svojega ubožnega življenja kot univerzitetni študent metafizike poslušal glasbo Ericha Zanna.

Povsem jasno mi je, da je moj spomin pokvečen, kajti moje telesno in duševno zdravje sta med bivanjem na Rue d’Auseil hudo trpela, prav tako pa tja nisem pripeljal nobenega od svojih znancev. A da tega kraja vobče ne morem najti, me neizmerno bega, zakaj od univerze sem lahko tjakaj prišel peš v manj kot pol ure in imel je danosti, ki bi jih nihče, ki bi se znašel tam, ne mogel kar tako pozabiti. Doslej še nisem srečal človeka, ki bi kdaj videl Rue d’Auseil.

Ta ulica je ležala onkraj temačne reke, obdane z visokimi opečnatimi skladišči zatemnjenih oken, čez katero je tekel velik, čvrst most iz črnega kamenja. Tista reka je bila venomer ovita v mrak, kakor da bi jo dim iz bližnjih tovarn trajno skrival pred soncem. Iz nje je vel zlohoten smrad, kakršnega nisem vohal še nikjer drugje in ki mi bo morda nekoč pomagal najti reko, kajti v hipu bi ga prepoznal, če bi ga zaduhal. Onkraj mostu so tekle ozke tlakovane ulice s tramvajskimi tračnicami – potlej pa se je pot vzpela, sprva položno, potem čedalje strmeje, vse do Rue d’Auseil.

Nikdar še nisem videl tako tesne in strmovite ulice, kot je bila Rue d’Auseil. Bila je že skorajda pečina, zaprta za motorna vozila, na več mestih v obliki stopnic, končala pa se je na vrhu vzpetine ob visokem, z bršljanom poraščenem zidu. Tla so bila včasih tlakovana s kamnitimi ploščami, včasih s tlakovci, ponekod pa so bile zaplate zemlje, v katerih je životaril boren zeleno-siv plevel. Hiše so bile visoke, dvokapnih streh, strašno stare in nagibajoče se v vse možne smeri. Včasih sta se stavbi nasproti, obe zviraje se navzpred, skorajda srečali na sredini ulice in sklenili obok. Zaradi tega je tla doseglo le malo svetlobe. Visoko nad ulico so nekatere nasprotne hiše povezovali mostiči.

Še posebej so name naredili vtis stanovalci ulice. Najprej sem mislil, da zaradi njihove molčečnosti, šele kasneje pa se mi je utrnilo, da so bili vsi zelo stari. Ne vem, po kakšnem slučaju sem se vselil na tisto ulico, vendar takrat nisem bil priseben. Živel sem bil v mnogih revnih koncih, iz katerih so me metali, ker nisem mogel plačati najemščine, naposled pa sem naletel na tisto razmajano hišo v Rue d’Auseil, ki jo je oddajal hišnik Blandot. Bila je tretja hiše po ulici navzdol in daleč najvišja med vsemi.

Moja soba je bila v petem nadstropju in v njem edina zasedena, kajti hiša je bila domala prazna. Tiste noči, ko sem se vselil, sem zaslišal čudno melodijo iz podstrešnega stanovanja visoko nad seboj in naslednjega dne sem starega Blandota vprašal po nji. Povedal mi je, da jo je igral stari nemški violist, nemi čudak, ki se je podpisoval kot Erich Zann in je ob večerih igral v majhnem gledališkem orkestru. Dodal je še, da se je Zann ravno zaradi svoje želje po tem, da bi po vrnitvi iz gledališča igral še dolgo v noč, odločil za visoko in osamljeno podstrešno sobo, ki je skozi edino okno na zatrep nudila pogled onkraj zidu na preostanek mesta daleč spodaj.

Potlej sem Zanna poslušal vsako noč, in dasiravno mi je kratil spanec, me je obsedla nečuvenost njegove glasbe. Čeprav se na to nisem kaj prida spoznal, sem bil trdno prepričan, da njegove melodije niso imele ničesar skupnega z vso glasbo, ki sem jo bil kdaj prej slišal, zato sem ga meril za izvirnega in genialnega skladatelja. Dlje kot sem poslušal, bolj me je glasba prevzela, dokler se po enem tednu nisem odločil, da se s starcem seznanim.

Neke noči, ko se je vračal z dela, sem Zanna prestregel na hodniku in mu dejal, da ga želim bolje spoznati in biti poleg, ko bo igral. Bil je nizek, suh in zverižen mož v oguljenih oblačilih, z modrimi očmi, grotesknim, satiru podobnim obličjem in skoraj popolno plešo. Moje besede so ga očitno hkrati ujezile in prestrašile, toda ob moji odkritosrčni prijaznosti se je naposled le otajal in mi nejevoljno pomignil, naj mu sledim po temačnih, škripajočih in razmajanih stopnicah na podstrešje. To se je delilo na dve sobi in njegova je bila na zahodni strani, nasproti visokemu zidu, ki je zaključeval ulico. Že tako je bila prostorna, še toliko večja pa se je zdela, ker je bila neobičajno prazna in zanemarjena. Od pohištva so bili v sobi le ozek železni posteljnjak, zanikrn umivalnik, majhna mizica, velika knjižna omara, železno stojalo za note in trije starinski stoli. Po tleh so ležali razmetani notni lističi. Stene so bile iz golih lesenih desk, ki se jih po vsej verjetnosti še nikdar ni dotaknil omet, ob preobilju prahu in pajčevin pa bi za ta kraj rajši rekel, da je bil zapuščen kakor naseljen. Očitno je Erich Zann lepoto iskal v nekem oddaljenem vesolju domišljije.

Mutasti mož mi je nakazal, naj sedem, potlej pa je zaprl vrata, obrnil veliki leseni zapah in poleg sveče, ki jo je bil prinesel s seboj, prižgal še eno, da bi dodobra razsvetlil prostor. Zatem je vzel violo iz svoje od moljev prežrte torbe in se usedel na najmanj udoben stol. Ni koristil stojala za note, temveč me je, ne da bi mi ponudil izbiro in igraje po spominu, dobro uro navduševal z godbo, kakršne nisem slišal še nikdar – godbo, ki jo je prav gotovo napisal sam. Človek, ki se ne razume na glasbo, bi jo zaman poskušal opisati. Bila je nekakšna fuga s čudovitimi ponavljajočimi se odlomki, vendar sem opazil, da v njih ni bilo nobenih nenavadnih tonov, ki sem jih bil čul minule noči iz svoje izbe.

Tiste vznemirljive tone sem si bil zapomnil ter sem si jih pogosto mrmral in požvižgaval, čeravno jih nisem znal docela poustvariti. Ko je torej glasbenik končno odložil svoj lok, sem ga poprosil, naj mi jih nekaj zaigra. Čim sem načel svojo prošnjo, je z zgubanega satirastega obraz izginila zdolgočasena spokojnost, ki je bila prisotna med igranjem, in zamenjala jo je taista zmes jeze in bojazni, ki sem jo bil opazil, ko sem starca prvič ogovoril. Sprva sem ga hotel prepričati, misleč, da gre za trhle muhe ostarelega uma, in sem celo skušal spodbuditi gostiteljevo melodično čudaštvo tako, da sem zažvižgal nekaj zvokov, ki sem jih bil slišal prejšnjo noč. A tega nisem počel več kot trenutek, kajti ko je nemi godec prepoznal zažvižgano melodijo, se je njegov obraz silovito spačil in segel je proti meni s svojo dolgo, hladno, koščeno desnico, da bi utišal moje neuspešno posnemanje. Ob tem je prestrašeno ošinil osamljeno zastrto okno, kot da bi se bal vlomilca – kar je bilo nadvse čudno in nesmiselno, ker je bila podstrešnica visoko nad ostalimi stavbami in nedosegljiva s sosednih streh, to okno pa je bilo, tako mi je bil zatrdil hišnik, edino na strmi ulici, s katerega je bilo mogoče videti onstran zidu na vrhu.

Starčev pogled me je spomnil na tiste Blandotove besede in nenadoma sem si zaželel pokukati ven na veličasten prizor z mesečino obsojanih streh in mestnih luči onkraj griča, ki ga je od vseh prebivalcev Rue d’Auseil mogel videti edinole tale čemeren glasbenik. Odpravil sem se proti oknu in že bi odstrl zavese, da ni name planil mutasti stanovalec, zdaj prav zares paničen in besen, ter me z obema rokama začel vleči proč od okna in mi z glavo kazal proti vratom. Zdaj se mi je moj gostitelj resnično zameril in ukazal sem mu, naj me izpusti, da bom že sam odšel. Ko je videl moj stud in užaljenost, se je njegova jeza na videz polegla in nekoliko je popustil. Potem je zopet okrepil prijem, a tokrat prijateljsko, me posedel na stol in se opravičujoče prestopil do nastlane mize, kjer je s svinčnikom naškrebljal nekaj besed v polomljeni francoščini, kakršno je pričakovati od tujca.

V besedilu, ki mi ga je nato izročil, me je prosil razumevanja in odpuščanja. Zann je razložil, da je star in osamljen ter nagnjen k strahovom in živčnim motnjam, ki so povezane z njegovo glasbo in drugimi rečmi. Moja navzočnost med igranjem mu je prijala in želel si je, da bi prišel še kdaj in prezrl njegovo čudaškost. Ni pa prenesel, da bi pred kom igral svoje nenavadne melodije, da bi jih slišal iz tujih ust ali da bi se kdo drug dotikal reči v njegovi sobi. Vse do najinega pogovora na hodniku ni bil vedel, da sem lahko slišal njegovo igranje iz svoje sobe, in me je zaprosil, naj pri Blandotu uredim, da me prestavi v nižjo sobo, kjer ga ponoči ne bom mogel slišati. Zagotovil mi je, da bo sam pokril razliko v najemnini.

Ko sem tako sedel in tolmačil obupno francoščino, sem do starca začutil nekaj usmiljenja. Bil je žrtev telesnega in živčnega trpljenja, kakor jaz, in moj metafizični študij me je bil naučil prizanesljivosti. V objemu tišine se je od okna zaslišal pritajen zvok – nedvomno so naoknice zaškripale v nočni sapi – in iz bogsivedi kakšnega razloga me je prestrašil skoraj tako kot Ericha Zanna. Ko sem prebral do konca, sem svojemu gostitelju segel v roko in se od njega prijateljsko poslovil. Naslednjega dne mi je Blandot oddal dražjo sobo v tretjem nadstropju, med stanovanji ostarelega upnika in sobo uglednejšega tapetarja. V četrtem nadstropju ni bilo nikogar.

Prav v kratkem sem spoznal, da Zannovo veselje do moje družbe ni bilo tako močno, kot mi je bil dal misliti, ko me je prepričeval, naj se preselim iz petega nadstropja. Ni me vabil k sebi, ko pa sem ga le obiskal, se je zdel napet in je igral brezvoljno. To je bilo zmeraj ponoči – podnevi je spal in ni k sebi spustil nikogar. Nič kaj bolj mi ni prirasel k srcu, obenem pa sta me podstrešna soba in čudna glasba nekako privlačili. Polaščala se me je nenavadna želja, da bi pogledal skozi okno, čez zid in navzdol po pobočju v bleščeče strehe in zvonike, ki se nedvomno razprostirajo daleč naokoli. Nekoč sem se povzpel do podstrešnice v času gledališke predstave, ko je bil Zann zdoma, a so bila vrata zaklenjena.

Vendarle pa mi je uspelo poslušati nočno igranje mutastega starca. Sprva sem se tihotapil v peto nadstropje, potlej pa sem se že tako ohrabril, da sem prilezel na zadnjo škripajočo stopnico pred podstrešjem. Tam, na tesnem hodniku pred zapahnjenimi vrati s pokrito ključavnico, sem često slišal zvoke, ki so me navdali z neopisljivim strahom – strahom pred nejasnimi čudesi in zloveščo skrivnostnostjo. Pa ne zato, ker bi bili zvoki odvratni, saj niso bili. Toda porajali so jih zvočni tresljaji, ki se niso čutili s tega sveta in so mestoma prerasli v simfonično ubranost, ki je sam nisem znal pripisati enemu samemu glasbeniku. Erich Zann je bil nedvomno genij z neukrotljivo energijo. Tedni so minevali in igranje je postajalo vse hudournejše, stari godec pa je bil čedalje bolj izžet in potuhnjen, da ga je bilo hudo gledati. Zdaj me ni več sprejemal k sebi in se me je izogibal, kadar sva se srečala na stopnicah.

Ko sem neke noči prisluškoval pri vratih, sem slišal vreščečo violo prerasti v neobvladljiv vihar zvokov, strašanski kaos, ob katerem bi podvomil v lastno prištevnost, če ne bi izza zapahnjenih duri pridrl žalosten dokaz, da je bila strahota resnična – obupen, nerazločen krik, ki ga lahko izdavi samo mutec v trenutku najhujšega strahu ali trpljenja. Znova in znova sem trkal po vratih, a nisem dobil odgovora. Potem sem čakal sredi črnega hodnika, trepetajoč od hladu in strahu, dokler nisem zaslišal ubogega glasbenika, kako se poskuša opreti na stol in se dvigniti s tal. Pomislil sem, da se je pravkar ovedel po omedlevici, in sem začel ponovno trkati ter zraven pomirjujoče izgovarjal svoje ime. Slišal sem, kako se je Zann opotekel k oknu in ga trdno zapahnil, potem pa odkrevsal do vrat, ki jih je omahljivo odklenil, da bi me spustil noter. Tokrat je bil resnično vesel, da me vidi, kajti njegov spačen obraz je žarel od olajšanja, medtem ko se me je oklepal za površnik, kakor se otrok oklepa materinega krila.

Tresoči se starec me je posedel na enega od stolov, sam pa sedel na drugega, ob katerem sta ležala odvržena viola in lok. Nekaj časa je sedel pri miru in čudno kimal z glavo, obenem pa se je zdelo, da napeto in s strahom posluša. Nazadnje je bil očitno zadovoljen, saj je odkrevsal do mizice s stolom, tam zapisal kratko sporočilo, mi ga predal in se vrnil k mizici, kjer je začel hitro in nepretrgoma pisati. V sporočilu me je zaprosil, naj le toliko ukrotim svojo radovednost in počakam, da pripravi izčrpen opis vseh čudes in grozot, ki jim je bil priča, v nemščini. Čakal sem, svinčnik nemega moža pa je hitel po papirju.

Minila je kakšna ura, ko sem tako ždel, medtem ko se je ob starem glasbeniku delal kup vročično popisanih listov, ko je Zanna nekaj grozljivo prestrašilo. Zastrmel se je v zastrto okno in drgetaje poslušal. Potem pa se mi je zazdelo, da sem tudi sam slišal nek zvok. Ni bil moteč zvok, temveč čudovito nizek in neskončno oddaljen glasbeni ton, kakor da nekdo igra v kateri od sosednih hiš ali onkraj visokega zidu, čez katerega še nikdar nisem bil videl. Na Zanna je imelo strašen učinek, zakaj izpustil je svinčnik in planil pokonci, zagrabil violo in presekal noč z najbolj podivjanim igranjem, kar sem ga bil kdaj slišal od njega, razen ko sem bil poslušal za zapahnjenimi vrati.

Zaman bi opisoval igranje Eircha Zanna tiste strašne noči. Bilo je huje od vsega, kar sem bil kdaj slišal, kajti videl sem sedaj izraz na njegovem obrazu in doumel, da je igral iz čiste, popolne groze. Poskušal je delati hrup, da bi nekaj odgnal ali zadušil – nisem si mogel predstavljati, kaj bi to bilo, čeprav je moralo biti strahovito. Igranje je postalo nestvarno, poblaznelo in histerično, a je ostalo izrazito kakovostno, saj je bil starec vendarle genij. Prepoznal sem melodijo – bila je divja madžarska plesna glasba, priljubljena v gledališčih, in pomislil sem, da tokrat prvič slišim Zanna igrati delo drugega skladatelja.

Vse glasnejše, vse bolj divje je bilo cviljenje in stokanje obupane viole. Godec je bil moker od znoja in sključen kakor opica, vseskozi ozirajoč se proti zastrtemu oknu. V njegovih pobesnelih melodijah sem skorajda videl senčne satire in bakanalijce, kako podivjano poplesujejo v srditih breznih iz oblakov in dima in strel. In potem se mi je zazdelo, da sem slišal rezek, odmerjen ton, ki ni prihajal iz viole. Mirno, premišljeno, zasmehljivo noto daleč z zahoda.

Naoknice so zarožljale v nočnem vetru, ki je pričel zavijati kot v odgovor na silovito igranje v sobi. Dretje Zannove viole je zdaj preseglo vse meje in nastajali so zvoki, za katere nisem nikoli mislil, da jih je viola zmožna. Naoknice so zarožljale še glasneje, se odpele in pričele udarjati ob okno. Potem se je pod silo enakomernih udarcev steklo razbilo in mrzel veter je butnil v sobo, sveči sta zaprasketali in listi papirja na mizi, na katere je bil Zann zapisoval svojo strašno skrivnost, so zašelesteli. Ozrl sem se v Zanna in videl, da ni več dojemal svoje okolice. Njegove modre oči so bile izbuljene, steklene in slepe, brezglavo igranje pa je postalo brezciljen, podzavesten, neprepoznaven razvrat, ki ga nobene besede ne morejo opisati.

Nenaden sunek vetra, močnejši od ostalih, je pograbil zapise in jih odpihnil proti oknu. Obupano sem se pognal za frčečimi listi, vendar so že izginili, preden sem dospel do zdrobljenih šip. Tedaj sem se spomnil svoje želje, da bi pogledal skozi to okno, edino okno na Rue d’Auseil, s katerega bi lahko videl na klanec onkraj zidu in v mesto daleč spodaj. Bilo je zelo temno, toda mestne luči so vedno gorele, zato sem pričakoval, da jih bom videl kljub dežju in vetru. Toda ko sem se zagledal skozi najvišje med okni, medtem ko sta sveči prasketali in je ponorela viola tulila v nočni veter, spodaj nisem zagledal nobenega mesta, nobenih prijetnih luči, ki bi razsvetljevale domačne ulice, temveč samo črnino brezdanjega prostora, nepredstavljive razsežnosti, polne premikanja in glasbe, ki ni bila podobna ničemur na zemlji. In ko sem tako strmel ven v čisti grozi, je veter upihnil obe sveči v tistem starodavnem podstrešju in me pustil v neusmiljeni, neizbežni temi – pred menoj sta zevala kaos in poguba, za menoj pa se je izlivala demonska poblaznelost viole.

Opotekel sem se v temo, ker nisem imel s čim prižgati luči, trčil ob mizo, prevrnil stol in se nazadnje privlekel do kraja, kjer je črnina kričala s presunljivo melodijo. Da bi rešil sebe in Ericha Zenna, sem moral vsaj poskusiti, čeprav so mi strašne sile skušale preprečiti. Naenkrat se mi je zazdelo, da me je nekaj mrzlega oplazilo, in zakričal sem, vendar moj krik ni mogel preglasiti strašne viole. Iz teme me je nenadoma udaril divje opletajoč lok in vedel sem, da sem že blizu glasbeniku. Z roko sem segel naprej, zatipal Zannov stol, našel njegovo ramo in jo stresel, da bi ga spravil k sebi.

Ni se odzval, viola pa je vreščala dalje. Roko sem premaknil na njegovo glavo, ustavil njegovo nenadzorovano kimanje in mu v uho zavpil, da morava pri priči pobegniti pred neznanimi rečmi, ki prežijo v noči. Vendar ni niti odgovoril niti prenehal s svojo neponovljivo glasbo, medtem ko so po sobi plesali čudni vetrni tokovi ter se preobračali v temi in kaosu. Ko se je moja roka dotaknila njegovega ušesa, sem se stresel, čeprav nisem vedel, zakaj – nisem vedel, dokler nisem zatipal negibnega obraza. Ledenega, otrdelega, neživega obraza, čigar steklene oči so na stežaj strmele v večno praznino. In potem, ko sem po čudežu našel vrata in veliki leseni zapah, sem se zapodil proč od steklenookega stvora v temi in od preklete viole, katere silovitost je še naraščala.

Skakal sem, se prekopiceval, drvel po brezdanjem stopnišču temne hiše. Brezglavo sem tekel po ozki, strmi in starodavni stopničasti ulici mimo majavih hiš. Dirjal sem po ploščadih in čez tlakovce do nižjih ulic in ostudne reke v globeli. Sopihal sem čez veliki temni most do širših, prijetnejših ulic in alej, ki jih poznamo, medtem ko so se me oklepali vsi tisti grozni občutki. In spomnim se, da ni bilo vetra, da je bila jasna luna in da so žarele vse luči v mestu.

Čeprav sem še tako iskal, nisem nikdar več našel Rue d’Auseil. Vendar me to ne žalosti preveč. Ne to ne izguba popisanih listov z nepredstavljivimi izpovedmi, ki bi edine lahko razložile glasbo Ericha Zanna.