Zdaj sem se odkrila,
krinka se je spremenila v prah.
Čutila sem sramoto,
zavračala toploto,
v meni pa je rasel silen strah.

Sem se uprla,
izhod iskala,
sem vest zatrla,
preveč čakala.
Sem vaju izdala,
preveč sem se bala
resnici pogledat' v oči.

Zlomila sem se in ostala
le še kup črepinj.
A zdaj opažam vso lepoto
svojih brazgotin.
Zaradi njih v temi
mi glas spet zabuči.
Končala bom to laž,
slišiš končno moj glas?

Zakaj sem skrivala vse to, kar v glavi mi vrši?
Zaupati bi vama morala, kar me skrbi.
Zapoje naj srce,
spet v pesmi združene.
Pokažimo svoj jaz,
slišiš končno naš glas?

Tišino odpodimo,
pogumno stopimo.
Zavpijemo na ves glas,
da s tabo smo.
Poslušale smo temo,
pustile, da se spremo,
a v stiski si podajmo spet roko.

Smo pobegnile in smo lagale,
ja, nismo perle, a smo prestale.
Sem polna hotenja.
Ja, moč mi pojenja,
a če se spopadeš
s plameni,
ti stopim ob stran.

Zlomile smo se in ostale
le še kup črepinj.
A končno vidimo lepoto
svojih brazgotin.
Zaradi njih v temi
nam glas spet zabuči.
Uničile smo laž,
slišiš končno naš glas?

Zakaj smo skrivale vse to, kar v glavi nam vrši?
Zaupati bi morale si svoje vse skrbi.
Zapoje naj srce,
spet v pesmi združene.
Pokažimo svoj jaz,
slišiš končno naš glas?

Zlomile smo se in ostale
le še kup črepinj.
A končno vidimo lepoto
svojih brazgotin.
Zaradi njih v temi
nam glas spet zabuči.
Uničile smo laž,
slišiš končno naš glas?

Zakaj smo skrivale vse to, kar v glavi nam vrši?
Zaupati bi morale si svoje vse skrbi.
Zapoje naj srce,
spet v pesmi združene.
Pokažimo svoj jaz,
slišiš končno naš glas?

Uničile smo laž,
slišiš končno naš glas?
Pokažimo svoj jaz,
slišiš končno naš glas?

Resnični naš obraz,
zapojva ti in jaz,
ko luč prežene mrak,
slišiš končno naš glas?