Tisto desetletje je bilo za astronome še posebej plodovito. Vesoljsko združenje je bilo nekaj let prej od svetovne zveze pridobilo večjo količino sredstev za krepitev vesoljstvenih ved in jih je poslej smotrno izkoriščalo. Porodile so se bile nove opazovalnice z naprednimi teleskopi in spektralnimi kukali, v orbito je bilo izstreljenih na desetine velesatelitov, ki so v skrbno usklajenem plesu po tirnicah okoli Zemlje budno spremljali zvezdnato prostranost, nastale so velike žarosfere, ki so metale žarke proti vsemiru in računale njihove odboje, manjkalo ni niti raziskovalnih projektov, ki so s pridom izrabljali porajajoče se tehnologije za odkrivanje novosti o resničnosti onkraj malega modrega planeta.

En izmed projektov minulih šestih let je bil razviti posebno močen astrozajemnik, ki bi lahko ustvaril jasne fotografije nebesnih teles, oddaljenih tudi po več tisoč svetlobnih let. Te fotografije bi mogle biti tako zelo natančne, da bi lahko prikazale tudi najmanjše podrobnosti nebesnih teles! In konec petega leta so res privili še zadnji vijak na največjem in najzapletenejšem astronomskem opazovalnem stroju dotlej. Sledila je veličastna otvoritev, na kateri ni manjkalo pomembnih ljudi s področja znanosti in politike, astrozajemnik pa je bil še nekaj časa predmet razprav in časopisnih notic.

Potem so se morali astronomi odločiti, na čem naj ga preizkusijo. Uperili so ga v Proksimo Kentavro b, najbližji planet zunaj Osončja. Odločitev je bila praktična, saj je bližina planeta pomenila, da bode astrozajemnik upodobil fotografijo sorazmerno hitro in tako potešil radovednost javnosti (in znanstvenikov), obenem pa dal inženirjem hitro vedeti, ali se v stroju nemara ne skriva kaka napaka.

Zajemnik je sliko ostril deset dni. Ko je končal, so procesorji pognali v polni tek, pomnilne enote so zabrnele in debelo uro je veleračunalnik, ki je krmilil zajemnik, shranjeval najostrejšo podobo Proksime b, kar jo je človeštvo kdajkoli videlo. Ko je fotografija čudovitega planeta zakrožila po svetu, so bili očarani tako astronomska srenja kot splošna javnost.

Astrozajemnik so zatem uperili še v nekaj drugih bližnjih teles, nato pa je sledil resnično zahteven preizkus. CTH-LH 2 je bila ena največjih črnih lukenj, ki je ždela v samem središču galaksije CTH in je bila zaradi svoje gromozanskosti in nenavadnega vpliva na okolico za znanstvenike velika zagonetka. Bila je razmeroma daleč in hkrati dovolj velika, da bi jo astrozajemnik lahko jasno upodobil. Učenjaki so se zavedali, da iz fotografije po vsej verjetnosti ne bodo razbrali ničesar – črna luknja je konec koncev požrešna reč, ki ji ne uide niti svetloba –, a so stavili, da jim bo podoba razodela več o okolici, kjer se je pri pošastnih hitrostih vrtinčila nepojmljivo vroča snov. Tako so torej še drugič in zadnjič pognali zajemnik in ga pustili obratovati eno leto.

***

Bila je mirna noč in Glavni opazovalni center Vesoljskega združenja je bil skorajda prazen. Na nočni izmeni je tičala le peščica znanstvenikov, ki so skrbeli za aparate visoko na nebu. Nihče ni pričakoval, da bo astrozajemnik ravno tistega večera opravil svojo celoletno nalogo.

Tehnik Banduk, ki je bil zadolžen za beleženje njegovega delovanja, je bil hudo presenečen, ko je pisknilo in je na stotine diskov začelo brneti v enakomernih sunkih. Kontrolna soba se je segrela za nekaj stopinj, preden so hladilni sistemi začeli s polno močjo ohlajati prostore. Banduk je brž telefoniral delovodkinji Svåll, ki je dalje poklicala dežurnega astronoma Gleija. Ta je nato razposlal novico svojim kolegom in nenadoma so po vsej Zemlji zvonili telefoni znanstvenikov, ki so hiteli obveščati svoje sodelavce in znance. Vsi so si želeli čim prej videti izgotovljeno fotografijo.

Minila je poldruga ura in kontrolna soba se je umirila. Astrozajemnik je zapisal vse podatke in zdaj molče obstal. Tehniku Banduku se je za hip zazdela ta tišina neznansko tesnobna, a se je občutka otresel in zagnal prikaz fotografije. Minilo je nekaj minut, da je računalnik predelal petabajte podatkov, nato pa se je na žarečem zaslonu upodobila fotografija.

***

Delovodkinja Svåll je bila eno uro po Bandukovem klicu že v centru. Kontrolna soba je bila zatemnjena in prazna, računalnik pa ugasnjen. Banduka je najprej iskala v menzi, potem v športni dvorani, potem drugod po oddelku. Nihče od osebja ga ni bil videl in nikjer ni bilo o njem niti sledu.

Svållova je že mislila obupati in iti nazaj v kontrolno sobo, ko je pretresen pridirjal neki tehnik, češ da je na zadnji strani stavbe truplo. Svållova in še nekaj drugih ljudi je steklo ven, medtem ko je nekdo drug zavrtel številko za klic v sili. Truplo so takoj prepoznali kot nesrečnega Banduka, ki je s hrbtom ležal na okrvavljenem asfaltu in s steklenimi, na stežaj odprtimi očmi strmel v temno nočno nebo.

Policija je prišla kmalu zatem. Na strehi centra so našli paket cigaret, ki mu je bil najverjetneje padel iz žepa, in presodili, da je bilo nesrečniku nekako spodrsnilo in je padel v smrt. Ko so kriminalisti še preiskovali parkirišče in streho, je prispel na kraj dogodka doktor Glei. Vest o tehnikovi smrti ga je pretresla. Ko so po kakšni uri forenzični izvedenci zaključili z delom, je v centru ponovno potihnilo. Svållova je bila odšla, da bi predala žalostno vest družini pokojnega. Glei in nekaj drugih znanstvenikov je ostalo in brezciljno postopalo naokrog, dokler jih ni načela radovednost in so se domislili, da bi si mogoče le ogledali fotografijo črne luknje, ki so se je bili prej nadejali. Šli so v kontrolno sobo in veleli računalniku, naj prikaže sliko na glavnem zaslonu.

***

Kaj se je dogajalo potlej, je težko povedati, ker je dokazov zelo malo. Ko so kasneje preiskovalci preučili trupla, so ugotovili, da so vsi v kontrolni sobi zapadli v nekakšen delirij ali drugo nepojmljivo strašno duševno stanje, ki jih je privedla do samopohabe, nasilja nad drugimi in v nekaterih primerih samomora. Nekdo od pričujočih je uspel nekako pripraviti računalnik do tega, da je fotografijo poslal v več strokovnih klepetalnic in forumov, kjer so jo, kot si gotovo predstavljate, videle tudi druge uboge duše po vsej Zemlji.

V naslednji uri je po planetu zavladal kaos. Medije so preplavila poročila o neracionalnem obnašanju, blaznosti, nasilju in vsesplošnem poplahu. Žrtve so bili predvsem astronomi in njihovi bližnji, vendar tudi ljubiteljski zvezdogledi niso ostali varni. Oblasti so že v nekaj urah sprožile izredno stanje. Zakrožila so svarila pred škodljivo fotografijo na spletu in pristojni organi so začeli blokirati spletne povezave, izklapljati strežnike in zasegati elektronske naprave. To računalništva veščih radovednežev ni ustavilo in so uspeli strašno sliko prekopirati in razpečevati hitreje, kot so jo mogle oblasti zajeziti. Nazadnje so se nekatere države zatekle k izklapljanju elektrike na bolj obljudenih področjih. Mrki so trajali tudi do več dni, medtem ko so nujne službe divjale po mestih, da bi omejile škodo in rešile, kar se je rešiti dalo.

Ko se je infrastruktura postavila nazaj, je nenadoma splet postal nevaren kraj. Vsaka neznana fotografija je predstavljala tveganje. Kljub trudu oblasti, da bi uničile vse kopije slik, jih je nekaj med eksabajti informacij po svetovni mreži vendarle ostalo. Ni minilo dolgo, da so jih kibernetski zločinci pričeli uporabljati v svojih napadih. V Ženevi so svetovni voditelji podpisali prepoved uporabe fotografije v vojaških operacijah in jo označili kot vojni zločin.

Astronomska opazovanja so bila preklicana ali omejena, astrozajemnik je bil razstavljen in odpeljan v skrbno varovano območje, kjer so ga inženirji lahko preučili, da bi videli, ali se slučajno vzrok za umokvarno podobo skriva v njem. Odkrili niso ničesar. Astronomija je v prihodnjih mesecih in letih utrpela pomanjkanje kadra in finančne podpore, razlogov za odkrivanje sveta onkraj Zemlje pa je bilo čedalje manj.

Različne agencije so izvajale bolj ali manj vprašljive poskuse, da bi omilile ali izničile vpliv fotografije na človeški razum – brez uspeha. Fotografija ni prizanesla nikomur. Sledile so prepovedi uporabe spleta nepolnoletnim osebam in vzpostavljene so bile posebne raziskovalne enote za iskanje slike črne luknje. Digitalna informacija je naenkrat pomenila otipljivo grožnjo, ljudi pa sta se polastila napetost in nemir … in tista pritajena, a vztrajna radovednost, ki je lahko tako zelo nevarna. Radovednost, ki je venomer znova silila v človeški razum in ga vabljivo spraševala: le kaj je ujel astrozajemnik v podobi črne luknje – kaj tako nepojmljivo pošastnega se skriva v temnem, neizprosnem breznu, iz katerega ne more pobegniti niti svetloba?